NOVI IZLETI

Na Kopitnk gremo mimo Koče na Kopitniku in ravno zaradi nje je to izvrsten družinski izlet. Pričakala nas bodo igrala za otroke, klopi, žar... Če se izognemo nekaj bližnjicam ga lahko opravimo kar z vozičkom za otroke. Športnim seveda, saj je potrebno enkrat celo nekoliko močneje poriniti v kolovozni klanec. Pa tudi njemu se lahko izognemo, če želimo seveda. Med hojo se nam sem pa tja odprejo izvrstni razgledi na nekaj najvišjih posavskih očakov. Proti Gozdniku, Mrzlici in nekoliko bolj v ozadju proti Čemšeniški planini. Najbolj pa navduši greben Maliča in Šmohorja. Deluje kot manjša, posavska, verzija Košute.... In ko ravno pišemo o razgledih, če gremo prvič na Kopitnik bomo ostali odprtih ust. Naj fotografija pove svoje. Je pa hkrati, z isto sapo, potrebno povedati, da tudi izhodišče pri Domu v Gorah nudi izjemen razgled na globoko sotesko Save pred Radečami... pa seveda na Kum, ki je na drugi strani reke...

 

Ložno je strm grič vrh katerega stoji cerkev Marije Loretske. Dviga se visoko nad bližnjimi Voglajnskimi in Severnosotelskimi griči in se hkrati staplja s temnim ozadjem visokega Bočkega pogorja. Zato bi ga iz nižje ležeče pokrajine hitro spregledali, če nas nanj ne bi opozarjala cerkev s črno Marijo. S svojo svetlo podobo vrh griča nas slej ko prej zvabi k sebi. Obljublja in tudi da veliko. Pred nami se odpre izvrsten razgled na valovito pokrajino in visoka pobočja Donačke gore. Na griču se zazdi, kdo ve zakaj, da smo zajahali val skrivnostnega Bočkega jezera katerega vode se kot piš vetra zlivajo iz globin pogorja vsepovsod po deželi.

 

Čudežni izvir Baba se nahaja v skriti dolini raztresene vasi Medvedice. Pravijo, da zanesljivo napoveduje dež. Ko se prične vreme kujati sicer miren izvir bruha vodo, a se hitro pomiri. Kmalu za tem prične deževati. Nekateri tudi verjamejo, da je njegova voda, ki priteče izpod bližnjega svetega Ahaca, zdravilna. Do izvira hodimo večinoma po odmaknjeni in razgledni cesti, ki nas pripelje v dolino na dnu katere so številni bajerji. Še posebej zadnji, nedaleč stran od našega izvira, je primeren za postanek. Mimo njega teče manjši potok. Če mu sledimo v gozd bomo nekaj minut višje prišli do njegovega ogleda vrednega izvira. Nahaja se pod strmim in visokim gozdnatim pobočjem. Če se nas porajajo dvomi o zdravilnosti Babe, so tu pomisleki ovrženi. Izvir nas neustavljivo prevzame s svežim dahom, ki veje iz gore in napolni s porajajočo življensko močjo, ki se skupaj s potokom steka v dolino.

 

Ojstrica se s svojo kar nekoliko osamljeno lego na vzhodnem koncu verige glavnih Kamniško-Savinjskih vrhov močno spogleduje z Dleskovškovo planoto. Pot s planine Podvežak nas popelje mimo številnih brezen, slikovitih dolin, ozkih grap in brezpotnih vrhov te planote, ki svojo pot proti nebu pogosto končajo tik pod magično mejo dvatisočih metrov. Ta pot nam Ojstrico časovno precej približa, kar je pri preostalih glavnih vrhovih te gorske verige precej redek pojav. Ko se na vrhu razgledne gore ozremo dol na razgibano planoto, ki je sedaj kot na dlani, lepota njene razbrazdane divjine pokaže svoj mehkejši, a nič manj vabljiv obraz. Kot, da gora planoti za izredno lepo pot vrača z izredno lepim razgledom.

 

 

Pot na Trdinov vrh nas vodi skozi prostrane gozdove pravljičnih Gorjancev. Redkokje na Slovenskem je ljudsko izročilo tako bogato in živo. Razgledne košenice na slemenu vrh gore vabijo v našo domišljijo plesoče vile. In ko se nižje spuščamo skozi izjemen bukov pragozd stopimo v domovanje bajeslovnih bitij, ki skušajo pravljične junake na poti v labirint podzavesti. Naše popotovanje pričnemo pri zdravilnem izviru Gospodična. Čarobnem napitku za večno mladost ali modrost?

 

 

Cerkvica svetega Križa se nahaja na razglednem griču nedaleč stran od vasice Križne gore nad Škofjo Loko. Kot že tolikokrat se tudi tu čudimo izjemnemu občutku s katerim so naši predniki konec srednjega veka ta sveti objekt umestili v pokrajino. Kot da je ta kucelj tam samo zato, da se na njemu zgradi božji hram. Legenda pripoveduje, da so prebivalci cerkev sprva želeli pozidati v vasi, a je vsako noč sveti Urh zgrajeno podrl in prenesel na sedanje mesto. In prav je tako, če smo malce po pohodniško egoistični. Tu so razgledi boljši in osojne klopi pri cerkvici so v zimskih sončnih dneh glavna atrakcija in cilj številnih ljubiteljev martinčkanja, razgledov, narave, božje slave...

 

Vrh Jelovic se nahaja v osrčju Haloz in je njihov najvišji vrh. Na poti nanj nas pritegnejo posamezni griči neredko posejani s samotnimi domačijami. Na od daleč izpostavljenih legah se zdijo kot manjša gradišča. To da tej odročni in danes precej zapostavljeni pokrajini nehote videz starih časov, ko so ljudje vrh kucljev iskali predvsem varnost. Zdi se, da tu čas teče počasneje. Vrednota, ki je Haložani očitno še ne znajo ustrezno unovčiti. Ko se vozimo po ozkih in razglednih cestah se pod nami odpirajo tesne doline in strma pobočja ozkih vinorodnih gričev. Za marsikatero trto ne vemo ali je najprej za okras ali za vino. Že samo vožnja po Halozah upraviči njihov obisk.

 

Blizu Malega Trebelnika je pri Pokojišču potekala rimska zapora Claustra Alpium Iuliarum. Stari Rimljani so z njo zaman poskusili zaustaviti prodor ljudstev iz vzhoda. Kasneje v srednjem veku so se tu naselili ljudje in naselje je tekom časa dobilo ime Pokojišče. Mi pohodniki bi rekli, da zato, ker je na tem, danes kar nekoliko odmaknjenem območju po stoletjih rimske vladavine zavladal mir. Legenda pravi drugače. V eni od bližnjih vasi so pregnali roparske Turke, ki so tu naposled našli svoj večni pokoj.

 

Domišljija ne pozna meja. Tako se reče in tudi drži. Le ko hočemo svoje domišljijske podvige upodobiti na tem z fizičnimi zakoni omejenem svetu včasih naletimo na ovire. Ko občudujemo Bohinjsko dolino iz Vodnikovega razglednika ugotovimo, da je tudi domišljija narave brezmejna. Tu je izvedba brezhibna. Tu, ob tem brezčasnem razgledu se je zahvaljujoč pesniku po katerem se razglednik imenuje, rodila slovenska planinska poezija in tu se je koval Triglav kot simbol nas Slovencev. 

 

Kanjon reke Kokre se nahaja le eno stopnišče stran od starega središča Kranja. Še posebej zaradi neposredne bližine mesta je njegov pravi skriti zaklad, ki obiskovalca mesta ne more pustiti ravnodušnega. Zlasti proti koncu poti, ko se kanjon pod navpičnimi stenami precej zooža, rastje pa postane gostejše, težko verjamemo da je mestni vrvež nedaleč stran. Votline, ki jih je v stene tekom časa urezala erozija njegovo "tesnost" le še poglobijo. Krožen povratek je precej bolj odprt, lahko dostopna prodišča ob reki pa vir igre za najmlajše. 

 

Ena izmed znamenitosti, ki si jo ogledamo ob obisku Kozjanskega parka je zagotovo tudi Lurška jama pri Zagorju. Je del Marijine romarske poti, ki povezuje slovenska in hrvaška Marijina svetišča, od katerih so najpomembnejše slovenski Ptujska gora in Svete gore nad Bistico ob Sotli ter hrvaška Marija Bistrica. Skromno svetišče posvečeno Lurški Mariji se nahaja pod velikim skalnim previsom. Znano in obiskano je tudi zaradi izvira zdravilne vode, ki je še posebej blagodejna za oči. Ob obisku jame vsekakor ne moremo spregledati Zagorja, saj ima vas zelo lepo ohranjeno vaško jedro. Znano je tudi po mogočni božjepoti cerkvi Marije Pomočnice, ki bedi nad krajem.

 

Osameli Veliki Rogatec je izvrsten razglednik. Iz njega se odpre razgled na kopico planin, ki jih je na temu predelu Kamniško-Savinjskih Alp na pretek. Menina, Kašna in Velika planina, Golte, Podvežak pod Dleskovškovo planoto, Zgornji Špeh pod njegovim vznožjem, če omenimo nekatere bližnje in bolj znane ali pa morda najlepše... in navsezadnje sosednja Lepenatka s sedlom Kal. Z njima Veliki Rogatec tvori neločljivo celoto. Če je sicer večino časa precej strma pot na goro in z nje trening za telo, je mehko zaobljena in pašna Lepenatka skupaj z v verigo okovano samotno cerkvico svetega Lenarta trening za našo pohodniško dušo.

 

Porezen zagotovo nudi najlepši razgled na Spodnje Bohinjske gore, nanj pa se najlepše vidi iz bližnje, v stare zgodbe ovite, Kojce. Je izvrsten razglednik osamelec iz katerega so okoliška hribovja kot na dlani. Gora je doživljala tudi težje čase. V prvi polovici 20. stoletja je italijanska vojska nanj zvlekla kup šare in sezidala številne bunkerje in rove. Kasneje med drugo svetovno vojno so postale vojaške naprave in bližnja pobočja prizorišče krvavega spopada na kar nas spominja spomenik padlim borcem NOB. Danes Porezen preživlja mirne čase. Eno izmed vojašnic so preuredili v planinsko Kočo na Poreznu, ostali obiskovalci pa se borimo kvečjemu s samim sabo medtem, ko grizemo kolena na strmih poteh proti vrhu. Naš trud je bogato poplačan.

 

Socerb se nahaja na razglednem Kraškem robu vrh prepadne skalne stene. Grad ima silno burno zgodovino, saj so zanj dolga stoletja potekali spopad zlasti med Benečani in Habsburžani. Bil je pomemben člen v dolgi obrambni verigi, katere del sta, zaradi svoje v slovenskem prostoru izjemne lege tudi Črni Kal in obrambni stolp v Podpeči. Danes je grad predvsem odličen izletniški in tudi pohodniški cilj, saj je z njega odpre izvrsten razgled na Tržaški zaliv, mesto Trst, Šavrinsko gričevje in Koprska brda.

 

Boskovec je najvišji vrh Golt, a v poletnih mesecih kljub temu precej sameva. Večina obiskovalcev raje zavije proti gostinski ponudbi in vrvežu vrh smučišč na zahodnem delu planote, zato bomo na njemu našli več miru in samote. Najlepši del poti nas vodi mimo velikih kalov slikovite Hleviške planine in preko prelaza Istje. Tu se nahajajo klopce in razgledi proti bližnjemu Smrekovcu.

 

Straška gora in njena bližnja okolica imata dolgo in burno zgodovino. Gora se nahaja nad reko Krko, ki je bila v daljnem srednjem veku mejna reka Slovenske marke in Ogrske. Višnjegorski grof Albert je na lastno pobudo po dolgotrajni ofenzivi mejo uspešno premaknil na reko Kolpo v Beli krajini. V boj so odhajali tudi iz bližnjega gradu, utrjene mejne postojanke Stara Soteska. Nahaja se na ovinku, kjer Krka zavije iz slikovite doline, ki ji je upravičeno dala sloves ene izmed naših najlepših rek. Tu so se nekoč potikali tudi Stari Rimljani. O temu priča Rimska pot, steza s sledmi rimskih ostankov po kateri se krožno vračamo po obisku kraške jame Velike Prepadne in razglednega vzletišča Peter. Danes je gora doživlja precej bolj mirne čase. Njena južna pobočja so v veliki meri posuta z vikendi in zidanicami.

 

Nekoč so revni gozdarji spravljali les v dolino tudi po strugi Kamniške Bistrice. Nekega dne se jim je les zagozdil v soteski Mali Predaselj, kjer je nastal lep slap. Ljudje so tekom časa pozabili na dogodek in celo znanstveniki so domnevali, da je slap nastal zato, ker reka še ni dovolj izdolbla skale in izravnala struge. Nato pa je leta 1952 divjalo silno neurje, ki je odplavilo zagozdeni les in material, ki se je tekom let nabiral za njim in slap je izginil.

 

Pot na Smuk na Semiški gori nas vodi preko neizrazitega in gozdnatega vrha Semenič. Ime je dobil po vitezih, ki so tu že v 12. stoletju zgradili enega najstarejših gradov pri nas. Čez nekaj stoletij so zgradili in se preselili v le slabo uro hoje oddaljen grad Smuk, ki pa je danes razvaljen. Blizu stoji lepo obnovljena in nekoč grajska cerkvica svetega Lovrenca. Krožno se vračamo po Smuški cesti visoko nad Belo krajino. Vodi nas mimo številnih zidanic in vinogradov in je zagotovo ena najlepših panoramskih cest pri nas.

 

Na razgledni Lepenatki se nahajamo v svetu planin. Do nje smo se povzpeli preko planine Zgornji Špeh. Ena od poti nanjo vodi preko Kašne planine. Menina planina ni daleč. Proti vzhodu so Golte. Proti osrednjim Kamniško-Savinjskim Alpam bomo z nekaj truda opazili planini Podvežak in Ravne. Na zahodu se širi Velika planina... Seveda je tudi Lepenatka s sedlom Kal planina. Ljubitelji planin, vabljeni!

 

Rimljani so v 4. stoletju, ob zatonu svojega imperija, v brezupnem poskusu ohranitve svoje blaginje in kulture postavili zaporni sistem imenovan Claustra Alpium. Iz vzhoda prodirajočim ljudstvom, ki so se želela polastiti zahodnega blagostanja, naj bi preprečil prodor na osrednje rimsko ozemlje v Italiji. Zid ni mogel učinkovito opraviti svoje naloge, saj so se njegovi graditelji bolj kot s prenovo svoje družbe ukvarjali z izčrpavajočimi spori in državljanskimi vojnami za prevzem že izgubljene oblasti.

 

Poldanovec se nahaja na Govcih, visokem in prepadnem robu Trnovskega gozda nad Gorenjo Trebušo. Pot do odročnega vrha poteka po razbiti grapi, premagati pa moramo več kot 1000 metrov višinske razlike. Iz Lokev je zgodba povsem drugačna. Široka in udobno položna makadamska cesta nas pripelje, peš seveda, do vznožja trnovskega razglednika, kjer nas nato čaka še morda največ 30 minut zmernega vzpona.

 

Cerkvica na Planinci se nahaja tik ob eni izmed poti na Krim. Zgodovinarji jo uvrščajo med ene izmed najstarejših cerkva na slovenskem, omenil pa jo je tudi znameniti Valvasor. Po legendi jo je zgradil ižanski grof potem, ko se je čudežno ubranil napada medveda. Vračamo se mimo Ledene jame, katere vhod je vreden tudi samostojnega obiska.

 

Špilnik je manj znan vrh nad južnimi pobočji Hrušice. Planinci ga večinoma obiščemo na poti od Planinske gore do cerkvice svetega Lovrenca nad Postojno. Vrh je razgleden zlasti proti severu. Preko širokih gozdov Hrušice, Idrijskega in Cerkljanskega se v ozadju v vsej svoji širini bohotijo Julijske Alpe.

 

Na Jepci se nahaja manjša še pašna planina iz katere se odpre izjemen razgled na zahodna vršna ostenja Kepe. Nanjo se navezuje preko sedla z mednarodnim planinskim mejnim prehodom in višje preko Koroške Male Kepe. Jepco obišče redkokateri planinec, še manj pa si jih jo izbere za samostojen gorski cilj, saj na mejnem prehodu velika večina zavije direktno proti sicer precej obiskani Kepi. Zaradi tega bomo na Jepci našli obilico miru, pogled na Kepo pa daje planini močan pridih po visokogorju.

 

 

Polhograjska Grmada je precej obiskan vrh, priljubljen zlasti pri prebivalcih zahodnega obrobja Ljubljane. Kljub bližini mesta je to tudi svet globokih grap in samotnih hribovskih domačij. Ko se vzpenjamo proti vrhu, se nam zdi, da bomo prišli precej višje, kot piše na zemljevidu. Zlasti pot od Male Grmade do Grmade vodi po ozkem in razglednem grebenu in tu imamo vtis, da bomo prišli na goro, ki bi se rada merila z dvatisočaki, ne pa nekaj čez tisoč metrov visokim sosedom Toščem.

 

Severna strmo spuščajoča skalnata pobočja dajejo Kepi značilno piramidasto obliko. Njen celoten greben leži na državni meji z Avstrijo. Lahko bi rekli, da tako kot vse Zahodne Karavnake. Morda zato, če gledamo Kepo iz kakšnega bližnjega Julijca deluje kot stražni stolp, ki se dviga visoko nad ostalimi sosednjimi vrhovi in bedi nad mejo. Ampak, to se nam samo zdi. V gorah ni meja...

 

Otliško okno je nastalo v svetlosivem apnencu ob močnem tektonskem premiku. Ja, možno je tudi, da je nastalo s poglobitvijo kraške vrtače, katere dno se je odprlo na zunanjem pobočju. Kako dolgočasna znanstvena razlaga. Ljudska modrost pravi nekoliko drugače. Okno je nastalo v času ko sta Kristus in sveti Peter še hodila po zemlji. Ustavila sta se pri Čavnu, da si nekoliko oddahneta. Tu je Kristus Petru razkril, da Čaven stoji na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom. Ta pogovor je slišal Hudič in se odločil, da bo zaklad dvignil. Naredil si je dve oprtnici, eno iz drata, drugo iz cvirna in si oprtal Čaven. Vstal je tako naglo, da se mu je oprtnica iz drata strgala. Pri tem se je spotaknil in s tako silo treščil v Otliško reber, da je v skalo z rogom zvrtal luknjo.

 

Obolno ima na vse strani lepo zaobljen prostran in razgleden travnat vrh. Morda iz tega izhaja njegovo ime. Včasih, ko vrh še ni imel imena so domačini zagotovo rekli, da gredo na tazgornji zaobljeni travnik in morda se je iz tega počasi razvilo ime Obolno. Kakorkoli, Obolnemu resnično pristoji ime Obolno.

Bog Apolon, bog sonca in zdravilstva je ustvaril krilatega Pegaza in mu naročil naj pije vodo iz vrelca v Rogaški Slatnini. Tako pravi legenda iz 17. stoletja. Stari Grki so Pegaza povezovali predvsem izvirsko vodo. Povezovali so ga z viharji, za previdnega Zeusa pa je nosil grom in strelo. Pegaz je oblak, ki prinaša plodno vodo... Legendarna povezava sončnega Apolona in Pegaza z izviri mineralne vode v Rogaški Slatini nam na globoko simbolen način govori o njenih zdravilnih učinkih.

 

Kdo ne pozna slovite situle z Vač? Danes si kar težko predstavljamo razgibano življenje, ki je nekoč potekalo v bližini danes kar nekoliko odmaknjenih in zaspanih Vač. Slovita situla in številne druge manj znane najde pričajo o bogastvu in izjemnosti bližnje okolice tega kraja. Še težje je verjeti, da so bile Vače nekoč pod morjem. Tik ob robu naselja si lahko ogledamo 13 milijonov let staro morsko "plažo"...

 

Planina nad Vrhniko je eden tistih številnih vrhov na katere zahaja predvsem lokalno prebivalstvo. Pa vendar vrh s številnimi potmi in naravnimi znamenitostmi presega lokalni okvir. Planina je s svojim visokim stolpom izreden razglednik, ki bo navdušil tudi tiste, ki se bodo pripeljali iz bolj oddaljenih koncev Slovenije.