Žamboh ima precej nenavadno ime. Sprva pomislimo na kakšno starodavno božanstvo Žam-bog, ki so ga v prazgodovini utegnili častiti na tej redko obiskani vzpetini, a njegovo nemško ime Stampoh to misel odvrne. Stampoh verjetno izhaja iz Stamm-Boch, kar bi po slovensko pomenilo štor in kozel. Hm, še vedno precej nenavadno. Morda so se nekoč med štori podrtih dreves pasli kozli, namreč danes sicer gozdnat in nerazgleden vrh je imel svoj čas krasen pogled na reko Savo in njen tok, kot je zapisal Vekoslav Lilija, eden izmed nekdanjih učiteljev na Polšniku. Pot na vrh po brezpotju je izredno slikovita. Ko je najstrmejši del vzpona za nami pridemo na široko polico, kjer našo pozornost pritegne vitka, visoka in ostra skala, ki se dviga na njenem severnem robu. Ko stopimo za njo opazimo, da ni edina, temveč so tri, v trikotniku lepo postavljene po velikosti. Prostor na prvi pogled deluje zapuščeno, a ne more skriti, da je kljub temu lepo poskrbljeno zanj. Morda gre za igro narave, ali pa za ostanek naravnega svetišča katere od kultur, ki so v pradavnini na hribih okoli Polšnika talile železovo rudo. Za Žamboh se to sicer samo domneva, a več okoliških cerkvic je bilo postavljenih vrh prepišnih vzpetnih na mestu prazgodovinskih topilnic železa, kjer so pri taljenju železove rude namesto mehov koristili moč vetra. Zgodovinarji pravijo, da so okoliški prebivalci domnevali, da gre za ostanke starih svetišč in so zato na njihovem mestu postavili samotne cerkvice... Pri obisku cerkvic v okolici Polšnika ugotovimo, da moramo nanje gledati tudi iz širšega krajinskega vidika, v katerem se nam razkriva izjemna sakralna pokrajina. Tako kot njegove sosede, od katerih je širše znana le cerkvica svete Katarine na Ostrežu, na tako imenovani čudežni gori kot je o njej pisal Valvasor, je očitno tudi samotna cerkvica svetega Lovrenca na Žambohu duhovna naslednjica starodavnih kultur, katerih "železni" arheološki ostanki segajo v čas od 5. stoletja pred našim štetjem vse do propada Rimskega cesarstva, ko so te kraje sicer s stoletnim zamikom začeli naseljevati naši predniki. Omeniti velja tudi Kleviško graščino pred vasjo Tepe, ki so naše izhodišče. Leta 1585 jo je postavil deželni svobodnjak Klemenčič. Žamboh se sicer najlepše vidi s ceste proti vasici Preveg. Hrib je z vzhodne in zahodne smeri obtesan s tesnima dolinama. Njegova severna stena skoraj navpično pada v sotesko reke Save, medtem ko so južna pobočja, kjer se nahaja vas Tepe, nekoliko bolj prijazna. Pogled, ki zagotovo spada med enega najlepših ne samo v Posavskem hribovju. Žamboh se nahaja v regiji Posavska in v podregiji Posavsko hribovje.
Družinski izlet: Izlet je po poti povratka primeren za otroke stare 3 do 4 leta, saj je pot na posameznih mestih sorazmeno strma. Ves čas hodimo po kolovozu ali široki pešpoti, otroci pa bodo pri cerkvici svetega Lovrenca našli dovolj varnega prostora za igro in tekanje.
Zahtevnost: Opisan vzpon je pretežno neoznačeno deloma zahtevno brezpotje, če se k cerkvi na Žambohu odpravimo po smeri povratka pa gre za pretežno neoznačeno lahko pot, ki nas večinoma vodi po kolovozu.
Oprema: Običajna pohodniška obutev.
Višina : 698 m
Izhodišče: 490 m
Višinska razlika: 208 m
Izhodišče: Po Zasavski cesti se zapeljemo preko Litije in nadaljujemo proti Hrastniku in Trbovljam. Nekaj kilometrov za Litijo smo pozorni na oznako za Polšnik, kjer zavijemo desno proti Polšniku. Na prvem križišču zavijemo levo, nato pa se prične cesta precej strmo vzpenjati. Ko pridemo v vas Tepe smo pozorni na oznako na dekorativnem kozolčku levo ob cesti (april, 2019) za Žamboh. Tu se peljemo še naprej po cesti, gremo skozi staro vaško jedro ter parkiramo za vasjo ob naši cesti.
Časi: Izhodišče - Žamboh po brezpotju 45 minut, o poti povratka 45 minut. Žamboh - izhodišče 30 minut.
Sezona: Vsi letni časi. Poleti nas pred vročino varuje senca gozda po katerem se večinoma vzpenjamo, medtem ko se v zimskim mesecih na sicer gozdnatem vrhu zaradi odpadlega listja odpirajo lepši pogledi na sosednje vrhove.
Vzpon: Opisan vzpon nas vodi po brezpotju, deloma po strmem gozdnatem pobočju. Sicer zelo slikovita pot ni primerna za tiste, ki si želijo vzpona po urejenih in ne prestrmih poteh. Spodaj sledi opis po poti povratka, ki je primeren tudi za mlajše otroke.
Od mesta, kjer smo parkirali gremo po cesti prihoda skozi jedro vasi Tepe naprej do nekaj posameznih hiš, kjer bomo na križišču z makadamsko cesto opazili smerokaz za Žamboh (opazili smo ga že med vožnjo na izhodišče). Križišče bomo prepoznali tudi po razpelu, ki stoji ob njem. Tu zavijemo desno in po morda 200 metrih hoje pridemo do kmetije, kjer nas markacija usmeri desno čez njeno dvorišče. Vzpenjamo se po kolovozu, ki za zgornjem lesenem kmečkem poslopju, na katerem se prav tako nahaja planinska markacija (april, 2019), zavije desno. Sledimo kolovozu, ki morda po 30 metrih za kmetijo zavije levo v breg proti gozdu - tu ne gremo naravnost čez travnik. Še naprej sledimo gozdarskemu kolovozu, ki postane slabše viden. Prav tako se tu markacije izgubijo - planinska pešpot verjetno vodila naravnost v breg in ne levo po kolovozu (april, 2019). Kolovoz se obrne levo, višje se položi, nato pa prečkamo manjšo jaso, ki se zarašča. Še naprej se držimo našega kolovoza, ki se kmalu obrne levo in prične strmeje vzpenjati. Kolovoz postaja vedno slabši, na poti so podrta drevesa, ki otežujejo napredovanje. Ko se teren ponovno položi se kolovoz konča.
Tu nadaljujemo desno v strm breg. Sledimo terenu in iščemo pot med drevesi in posameznimi skalami. Višje pridemo na slikovito ravno polico že precej vrh grebena Žamboha. S hojo nadaljujemo prečno desno čez s posameznimi navpičnimi skalami posutem robu. Teren se precej poravna, pripelje pa nas do stezice, označene s komaj vidnimi markacijami (april, 2019) in v nadaljevanju nekaj manjšimi možici. Držimo se stezice, ki nas po dveh kratkih ovinkih pripelje do cerkevice svetega Lovrenca na Žambohu.
Lažji vzpon po poti povratka
Od mesta, kjer smo parkirali se po cesti prihoda sprehodimo do vaškega jedra vasi Tepe. Ko pridemo do stare kapelice ob cesti pri njej ne nadaljujemo naprej po naši cesti, temveč zavijemo desno in gremo naprej skozi vas. Ko pridemo iz vasi smo pozorni na oster ovinek navzgor pod robom gozda, kjer gre desno v gozd strm kolovoz, oziroma ožja makadamska cesta. Nasproti njega se nahaja stara hiša. Stopimo na ta kolovoz, ki je sprva precej strm. Višje nas pripelje do razpotja, kjer se držimo levo. Ko pridemo do široke poseke (april, 2019) se tik pred njo levo odcepi stezica. Stopimo nanjo in kmalu nas pripelje na gozdni kolovoz, kjer se ponovno držimo levo. Po dobri minuti hoje pridemo do razpotja z razpelom in planinsko oznako, ki kaže desno na kolovoz za Svetega Lovrenca. Temu kolovozu sedaj sledimo vse do cerkve, ki je naš cilj. Zmeren vzpon nas pripelje do "vremena" - šaljive vremenske postaje (april, 2019). Tu se pot obrne levo in po morda dveh minutah sedaj nekoliko bolj strmega vzpona pridemo na cilj.
Povratek: V primeru, da smo se na Žamboh povzpeli po brezpotju gremo pri cerkvi naprej po sorazmerno široki pešpoti, ki nas hitro pripelje do "vremena", kjer se obrne desno navzdol. Še naprej ji sledimo, pripelje pa nas do razpotja z razpelom (april, 2019), kjer nadaljujemo levo. Kmalu pridemo do stezice (nemarkirane), ki nas vodi desno in hitro pripelje do gozdarskega kolovoza. Nižje nas pripelje do razpotja kolovozov, kjer se držimo desno. Sledi sorazmerno strm spust, ki nas pripelje do asfaltirane ceste. Tu zavijemo levo in se sprehodimo do jedra vasi Tepe in kapelice ob cesti. Od tu se na izhodišče vrnemo po poti vzpona.
