Spletno stran tehnično nadgrajujemo.
Nekaj zelo zahtevnih utrinkov in informacij iz poti na Tursko goro mimo Brane je objavljenih tudi na blogu Turska gora. Link je spodaj. Tokrat edini razgled je bil posnet na krožnem povratku v dolino po neoznačeni stezi skozi Žmavcarje, ko se je že pošteno mračilo. Ker v Kamniški Bistrici ni medvedov, tista nenavadna svinja bradavičarka (na blogu je njena slika) pa je tudi že šla v posteljo je povratek v temi potekal gladko in brez posebnosti, ki so sicer značilne za nočno hojo po gozdu...
Nekoč Jermanova vrata so se poimenovala po divjem lovcu Jermanu, ki je po najkrajši poti čez prelaz med Brano in Planjavo vodil kranjsko vojsko, da pred Turki ubrani Celovec. Danes mu je titula več ali manj odvzeta. Znameniti prelaz je znan kot Kamniško sedlo. Razgled na slap Rinko je znan. Znano je tudi, da se lepo vidijo okoliški hribi in sosednje gore. Morda je manj znano, da se iz njega vidi tudi Potočko zijalko.
Od kje se je prikradla ideja, da je ogrski kralj Matija Korvin legendarski kralj Matjaž, ki spi pod Peco? Bil je fevdalec, ki ob zasedbi slovenskih pokrajin v 15. stoletju zagotovo ni imel v mislih osvoboditve kmetov, temveč širitev svoje oblasti. Pravi slovenski in koroški kralj Matjaž, če že, je Matija (v nemških virih Matthiasch), poveljnik koroške kmečke vojske, ki se je zbrala leta 1478, da obračuna s fevdalnimi tlačitelji. Žal so naleteli na Turke, ki so jih posekali do zadnjega.
Dom na Peci je 1665 metrov visoko in nima razgleda. Obstaja neka komaj omembe vredna špranja s pogledom proti Smrekovcu z okoliškimi hribi in Oslovski gori ampak ta res ne more biti razlog za obisk. Razlog za obisk te planinske koče je povsem ravninski in nima nobene veze z gorami. Bograč. Imajo vrhunski bograč...
Grmada na Nanosu je morda dobila svoje ime kot številni drugi slovenski vrhovi s tem imenom. Na njej so prižigali grmade kot opozorilo pred Turki. Možno je tudi, da so v preteklih stoletjih iz nje usmerjali ladje na morju in ne, kot pravi izročilo, iz nižje ležeče cerkve.
Ne reče se, da gremo na Vojkovo kočo, Plešo, Grmado ali kakšen drug vrh ali cilj Nanoške planote. Ne, reče se, da gremo na Nanos in prav je tako. Celotni južni rob planote je izreden od zgoraj in spodaj in bi mu s kompliciranjem na posamezne vrhove delali krivico.
Ko prideš na Svinjski rt, se usedeš na klopco in uživaš v enem lepših razgledov na reko Savo se sprašuješ zakaj tako, vsaj za današnji okus, odbijajoče ime. Tisti, ki so ga izbrali so verjetno imeli zelo, zelo dober razlog...
Na mestu cerkvice Sveti Jožef vrh hriba Mlečnik naj bi nekoč stala rimska utrdba. V srednjem veku so zgradili gradič katerega kraljična začarana v kačo čuva zaklad in čaka na princa, da jo reši. No, danes pravijo, da pod glavnim vhodom v cerkev leži zaklad, ki cveti. Ob posebnih dnevih namreč rumeno sveti... V sosednji cerkvi imajo skoraj dvatisoč let staro mumijo. To zadnje je res.
Ljubljansko barje se najlepše vidi iz razgledne Svete Ane nad Podpečjo. Če je kratka pot iz Podpeškega jezera predolga, se lahko sprehodimo iz parkirišča nad Preserjem. Ne bomo se niti zadihali, kaj šele malce spotili. Morda so zato sosednji vrhovi precej manj obiskani...