NOVI IZLETI

Klikni za najlepše panorame

Kam na izlet s panoramami

Babna gora

Babna gora se ponaša s starodavnim imenom, preko njepa vodi neoznačena stezica.
Babna gora se nahaja nad Sostrim na zahodnem obrobju Posavskega hribovja. Ime vzpetine nas ne sme zavesti, saj ne gre za goro temveč za z gozdom poraščen hrib. Zakaj ima Babna gora ime, ki si ga s svojo višino dejansko ne zasluži? Morda se odgovor skriva v simboličnem pomenu njenega imena. Gora je v mističnem smislu vedno pomenila predvsem notranji stik "Nebes in Zemlje". Pri tem je bila bolj kot višina pomembna kvaliteta prostora na vrhu, ki je omogočala to notranje izkustvo. Z besedo baba ali dedec v imenu gora so naši predniki nakazovali njihove notranje značilnosti, tako kot jih jin in jang v znanem vzhodnem simbolu večnih premen in kozmičnega ravnovesja. Vzpon, oziroma pot na goro je pri tem vedno pomenila fizični izraz dolgotrajnega in napornega notranjega popotovanja k "Nebesom", ki nas čakajo vrh vzpetine. Številne romarske cerkvice, ki so jih naši predniki pozidali neudobno visoko na vrhovih po vsej Sloveniji, zelo pogosto na mestu starejših svetišč ter množične procesije in romanja k njim so le odraz novih časov, ki jih je v naš prostor prinesla krščanska vera. Ime Babne gore morda izvira iz starejših prazgodovinskih časov, ko se je pod njenimi vršnimi pobočji nahajalo že davno izginulo gradišče na katero namiguje ime vasice Zagradišče preko katere nas vodi izlet na skrivnostno goro.
 
Povezava na izlet Babna gora.

Trubarjeva domačija

Trubarjeva domačija se nahaja na mestu, kjer naj bi nekoč bivali sorodniki Primoža Trubarja. On sam naj bi se prav tako rodil na posestvu z mlinom, a višje ob reki. Prostor je prežet s spominom na enega največjih Slovencev, sam kraj pa zaznamuje pravljično lep preplet stare kmečke arhitekture, ki zaradi velike osrednje stanovanjske hiše deluje precej gosposko in negovanega parkovnega gozda mimo katerega teče rečica Rašica. Njen zelen vodni tok se leno preliva preko širokega jezu, ki je del vode usmerjal na kolesa, ki so nekoč gnala mlin in žago. Ivan Tavčar je o Primožu Trubarju zapisal: "Pokažite mi moža, ki bi bil bolj vreden spomenika od Primoža Trubarja. Ali ne živi v vsaki slovenski knjigi? Ali ni še danes učitelj slovenskemu narodu?"
 
Povezava na izlet Trubarjeva domačija.

Velike Lašče

Velikolaščanska kulturna pot nas vodi preko dolinice s stenami imenovanimi Peči pod vasjo Pušče. Cilj izleta so Velike Lašče in cerkev Marijinega rojstva.
Velike Lašče so osrednje naselje hribovite in redko poseljene dolenjeske pokrajine, ki je bila po njem imenovana Velikolaščanska pokrajina. Prvotno naselje, nastalo v visokem srednjem veku, so leta 1469 požgali Turki. Zato so domačini današnje naselje zgradili v zavetju hrastovega gozda še danes imenovanega Ščite, medtem ko so vaško cerkvico obdali s taborskim obzidjem. Izlet sledi Velikolaščanski kulturni poti, ki nas pod vasjo Pušče pripelje v manjšo slikovito dolinico imenovano Peči, kjer se v njenem zatrepu pod visokimi stenami nahaja kraški izvir potoka. Večino časa hodimo skozi lep mešan gozd in preko prostranih košnih travnikov. Majhna in lepa dolenjska dežela se zdi danes prezrta, a je ravno zaradi tega vredna obiska. Tu ne bomo našli najvišjih vrhov ali najglobjih dolin, hkrati pa prav tako ne bomo naleteli na preštevilne izletnike ali pohodnike, ki v vrstah znova in znova obiskujejo vsem poznane in že zdavnaj odkrite in razkrite naravne ali kulturne znamenitosti Slovenije.
  
Povezava na izlet Velike Lašče.

Veliki Osolnik

Veliki Osolnik se ponaša s širokim razgledom preko dolenjske pokrajine.
Veliki Osolnik se nahaja na vzhodnem obrobju Krimskega hribovja. Južno od njega teče kratka rečica Robarica, ki nastane z združitvijo potokov Črna voda in Kobilji curek. Robarica se napaja tudi iz voda, ki pritečejo iz Mišje doline. Nižje se izlije v rečico Rašico. Na zahodnem pobočju Velikega Osolnika teče potok Stara voda, medtem ko na njegovih vzhodnih pobočjih izvira Beli studenec. Imena voda, ki obdajajo hrib morda govorijo, da ne gre za navadno vzpetino. Njegovo ime Osolnik morda pride iz osojen, obrnjen stran od sonca, ali pa morda iz soli, osoliti. Ne glede na morebitne simbolične pomene njegovega imena se nam zaradi visoke, zračne in sončne lege Velikega Osolnika ves čas ponuja ideja, da pride njegovo ime iz solnce, kot smo na slovenskem v starih časih rekli soncu. Torej, da gre za osončen, oziroma sončen hrib.... Ko pridemo prvič na vrh nas vsekakor preseneti njegov prostran travnat in skoraj povsem poravnan vrh. Nehote pušča vtis, da je bil vrh Velikega Osolnika pred davnimi časi poravnan zaradi gradnje prazgodovinskega gradišča. Podobno poravnan hrib je tudi tisti na katerem se nahaja cerkev svete Marjete na Golem, le da so tam arheologi dejansko našli ostanke iz halštatske dobe. Veliki Osolnik je razgleden zlasti proti jugu in zahodu, le njegov vzhodni rob, kjer se nahaja cerkevica svetega Lovrenca, je poraščen z drevjem.
 
Povezava na izlet Veliki Osolnik.

Sveta Marjeta na Golem

Sveta Marjeta na Golem je velika baročna cerkev na vzhodnem obrobju Krimskega hribovja.
Sveta Marjeta na Golem je velika romarska cerkev zgrajena na začetku 19. stoletja. Nahaja se vrh poravnanega hriba na vzhodnem obrobju Krimskega hribovja. Arheološke najdbe nakazujejo, da se je na njenem mestu v prazgodovinski halštatski dobi verjetno nahajalo gradišče. Pri cerkevi se ne odpre veliko razgledov, saj je rob hriba okoli nje večinoma poraščen. Zato pa se toliko lepši razgled odpre na prostranem travniku nad vasjo Kalada preko katere nas vodi pot. Sama pešpot do cerkev je neoznačena, a je orientacija po opisu lahka, izlet pa zelo razgiban. Sprva nas vodi mimo ribnikov v dolini Drage, nato po tesni grapi Draga ter višje mimo zelo lepih in razglednih travnikov.
 
Povezava na izlet Sveta Marjeta na Golem.

Ključ

Ključ je širše manj znan vrh v južnem predelu Polhograjskega hribovja. Iz Brezja se lahko nanj povzpnemo po daljši in položni, ali krajši in bolj strmi poti in tam kjer se pešpoti združita se nahaja Partizanski dom. Postavljen je bil v spomin dolomitskemu odredu. Vrh na Ključu, kot tudi sama pot nanj sta gozdnata, zato na njem ne bomo deležni širokih razgledov. A če se nanj odpravimo v zimskih mesecih, ko je drevje golo, bomo na posameznih mestih vseeno videli pobočja mogočnega Krimskega hribovja. Na vrhu se nahaja klop, vpisna skrinjica in termometer.
 
Povezava na izlet Ključ.
 

Sveta Trojica nad Vrhniko

O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera in ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti ...

Ali je genij Ivana Cankarja zajemal iz keliha, ki zvezdam prinaša nezaslišane skrivnosti belega Močilnika?
 
Povezava na izlet Sveta Trojica nad Vrhniko.

Ljubljanski vrh

Ljubljanski vrh je vzpetina južno od Vrhnike in Verda. Je eden od tistih vrhov, ki je bil tekom zgodovine cenjen zlasti med vojaškimi strategi. Pod njem so že Rimljani postavili zaporo Claustro Alpium Iuliarum, ki naj bi odvrnila vzhodna ljudstva od osvajanja takratnih italijanskih dežel. Verjetno bi njihov namen uspel, če silni vojaški strategi starega Rima ne bi bili še bolj kot z varovanjem imperija zaposleni z neskončnimi, krvavimi državljanskimi vojnami katerih nekaj večjih bitk se je odvilo tudi na naših tleh. Ironija usode je, da so dolga stoletja kasneje pod Ljubljanskim vrhom zgradili Rupnikovo linijo, z bunkerji utrjeno mejno linijo s katero naj bi odvrnili tokrat "silne" naslednike nekdanjih Rimljanov. Tudi ta ambiciozen podvig ni izpolnil svojega namena, saj je bila Rupnikova linija zapuščena brez boja. Med drugo svetovno vojno so vztrajni vojaški strategi ponovno gradili bunkerje pod Ljubljanskim vrhom, ki so bili ponovno zapuščeni brez boja. Slaba tri desetletja kasneje si je, kdo drug kot vojska, prisvojila Ljubljanski vrh in na njem zgradila radarsko postajo. Tako se na sam vrh ne da priti, a če se nanj odpravimo v zimskih mesecih bomo na posameznih mestih vseeno deležni lepih razgledov, ki sežejo  daleč preko meja osrednje Slovenije. Žal je pomemben del njegovih razgledov tudi velik kamnolom nad Verdom, ki grozi, da bo iz obličja Zemlje izbrisal kar cel hrib v katerega se neusmiljeno zajeda. Na poti na hrib ne bo šlo tudi brez hrupa primorske avtoceste in železnice. Vseeno je Ljubljanski vrh zaradi svoje izvrstne lege na prehodu visokega kraškega sveta Menišije v nizek barjanski svet odličen pohodniški cilj, ki bi bil brez vojske na vrhu zagotovo tudi širše zelo priljubljen.
 
Povezava na izlet Ljubljanski vrh.
 
 
 
 

Izviri Ljubljanice

Izviri Ljubljanice se nahajajo v Retovju in v Močilniku pri Vrhniki. Mimo večine vodi krožna pešpot.
Izviri Ljubljanice so nastali na prehodu kraškega sveta planote Menišije v nizek svet Ljubljanskega barja. Zaradi posedanja slednjega so se odprle številne jame skozi katere priteka voda na površje. Nekateri izviri so stalni, medtem ko skozi druge pritekajo le visoke vode, ki po obilnih jesenskih in zimskih deževjih ne morejo odteči skozi nižje ležeče izvire. Večina izvirov je nastala v kratkih udornih zatrepnih dolinah, potem ko se je sesul strop velikih kraških jam. Taka značilna dolina je tista v kateri se nahaja izvir Veliko okence, ki je večino leta suh. Ob visokih vodah nas preseneti vrenje vode, ki tu prihaja na dan pod visoko navpično skalo. Izvir in njegov ob visokih vodah deroč tok po kratki zatrepni dolini je osupljivo lep. V Retovju, kjer pride na dan Velika Ljubljanica si lahko ogledamo še izvir Malo okence, ki prav tako ni stalen, ter stalna izvira Pod skalo ter Pod orehom. Blizu so sicer še drugi izviri ter tudi dve toplici. Mala Ljubljanica izvira v Močilniku pri Vrhniki. Tu se nahaja predvsem zaradi Ivana Cankarja tudi širše znan stalni izvir Veliki Močilnik, ki mu je v eni od svojih črtic pisatelj napisal izvrstno hvalnico. Blizu je precej manj pretočen Mali Močilnik. Vodni tok obeh Močilnikov se nižje izlije v Veliko Ljubljanico, ki je poslej imenovana z enim imenom.
 
Povezava na izlet Izviri Ljubljanice.

Debevčev mlin

Debevčem mlin, oziroma tudi Samotni mlin se nahaja pod zahodnimi strmimi pobočji Vovarja pri kraškem izviru potoka Oševek. Mlin kot tak ni nič posebnega, nima niti mlinskih koles. Ohranjen ima le betonski jez z manjšim slapiščem. Zato pa je toliko bolj zanimiva zgodba povezana s samim mlinom. Postavili so ga Debevčevi iz Vodic pri Mekinjah in prav pri njih se je rodil Jurij Humar, ki je bil tudi preko slovenskih meja znan zdravilec in čudodelnik, po poklicu sicer duhovnik. Znan je bil po tem, da je zelo uspešno zdravil s kruhom, ki ga je pred tem napolnil s svojo notranjo močjo. Tisti, ki se niso držali njegovih navodil glede odmerkov pojedenega kruha in so v želji ozdraviti takoj pojedli kar vsega naenkrat so običajno hudo zboleli. Takim je pomagal s protizdravilom, sladkorjem, ki je izničil učinke kruha. Nekoč, ko je služboval na Primskovem, se je vrnil domov na počitnice. Šel je do mlina, ki je bil takrat še v lasti Debevčevih ter blagoslovil izvir potoka Oševek. Ljudsko izročilo pravi, da je od takrat ta voda zdravilna in znana pod imenom Debevčev žegnan studenec.
 
Povezava na izlet Debevčev mlin.
 
 

Klobuk

Klobuk se ponaša z lovsko kočo društva Dobrova, kjer si izletniki naročijo čaj.
Klobuk je grič nad Bokalcami na zahodnem obrobju Ljubljane. Kot na večino priljubljenih vrhov v bližini večjih naselij tudi nanj vodi splet poti, stez in stezic. Na poti gremo preko številnih razpotij, vzpenjamo se po bolj strmih bližnjicah in položnih daljšnicah. Nekatere so dobro shojene, druge komaj vidne, vsem pa je skupno, da nas ne glede za katero smer se odločimo, na koncu vse pripeljejo na vrh. Klobuk se uradno imenuje Veliki vrh. Njegov vrh je prostran, mehko zaobljen in travnat. Zaradi dreves, ki ga na oko obkrožajo skoraj v pravilnem krogu, ni preveč razgleden. Vidijo se predvsem vrhovi bližnjih hribovij. Ob južnem vznožju Klobuka se nahaja Tičnica katere ime govori o starodavnem obrednem prostoru, ki so ga naši predniki verjetno uporabljali predvsem za posmrtne rituale. Nedaleč stran južno od nje stoji grad Bokalce. Tudi uradno ime Klobuka Veliki vrh morda bolj kot o višini sicer precej nizkega griča govori o pomenu, ki ga je Klobuk v času, ko je bila Tičnica še živa, imel za lokalno prebivalstvo. Sicer se niti najstarejši domačini ne spominjajo od kje prihaja ime Klobuk. Tik pod vrhom se nahaja lovska koča lovskega društva Dobrova.
 
Povezava na izlet Klobuk.

Sveti Tomaž nad Praprotnim

Sveti Tomaž nad Praprotnim je cerkev, ki je postala znana zaradi številnih internetnih fotografij, kjer je slikana z dramatičnim ozadjem najvišjih Kamniških gora.
Sveti Tomaž nad Praprotnim je ena izmed številnih cerkvic, ki so jih naši predniki z izjemnim občutkom za pokrajino umestili v prostor. Danes je znana predvsem zaradi številnih svojih fotografij, ki krožijo po internetu. Na njih je cerkvica slikana z mogočnim ozadjem Kamniških gora, ki se kot Himalaja visoko dvigajo nad cerkvijo. Skoraj praviloma je slikana v jutranjih urah, ko se svetloba prebujajočega sonca preliva skozi koprenaste oblake in preko meglic, ki se iz grap plazijo proti cerkvici. Pravljična podoba, ki je na izhodišču brez močnega fotografskega teleobjektiva in izdatne pomoči Photoshopa nikakor ne bomo uzrli. Kamniške gore so tako daleč, skoraj predaleč. Bližje so številni vrhovi Škofjeloškega hribovja, katerih lepota se pri cerkvici svetega Tomaža širi povsod okoli nas. In kje so vse te žive oranžne in roza barve, ki se prelivajo po zaspani jutranji pokrajini? Naši predniki morda tisoč let nazaj niso na tem razglednem holmu zgradili cerkvice zgolj za zabavo ali, ker je tu zgoraj tako lepo. Življenje je bilo v tistih časih pretežko in preveč negotovo. Mir, ki nas na tem lepem kraju obilno preveva daje slutiti, da se v starodavnem svetišču na Praprotnim, ki je nehote postalo majhen delček kičastega mozaika sodobne pop kulture skriva ključ do skrivnosti, ki v vsakem izmed nas čakajo na klic jutranje svetlobe.
 
Povezava na izlet Sveti Tomaž nad Praprotnim.

Lavričeva koča

Lavričeva koča na Gradišču se ponaša z razgledom, ki seže preko hribovite Dolenjske.
Lavričeva koča je bila nekoč lovska koča Jožeta Lavriča, podjetnika iz Šentvida pri Stični. Kasneje jo je od Avto-moto društva Šentvid prevzelo lokalno planinsko društvo in jo preuredilo v planinsko kočo. Danes je koča zelo priljubljen cilj številnih zlasti lokalnih obiskovalcev. Pri koči se odpre izvrsten razgled preko prostrane dolenjske pokrajine, kjer nam najbolj padejo v oči visoke ribniško-kočevske planote. Številne obiskovalce privabijo tudi vsakoletne prireditve, od katerih je najbolj znano kiparjenje z motornimi žagami in metanje sekir. Pri koči in na igrišču nad njo si lahko ogledamo posamezne lesene skulpture, priložnostno pa za cerkvijo tudi številne lesene skulpture, ki so že same po sebi vredne obiska in ogleda. Na Gradišču, kot pove že samo ime, je bila nekoč prazgodovinska naselbina. Nad kočo je cerkev svetega Nikolaja. Na parkirišču se nahaja tudi visoka skalnata imitacija slovenske gore z nekaj jeklenicami in stopnicam in je prava atrakcija zlasti za otroke.
 
 

Izvir Frančiška

Izvir Frančiška je pritok Stiškega potoka na katerem sta dva mlina, ki žal več ne delujeta.
Izvir zdravilne vode Frančiška se nahaja v odmaknjeni dolini Stiškega potoka. Dolina se sicer dotika naselja Stična, znanega širom Slovenije zaradi našega najstarejšega samostana, pa vendar vanjo, razen domačinov, zaide le redkokdo. Na hitro vzpenjajoči cesti proti Gradišču in vasem nad Stično je dolina dobro vidna. Glede na pokrajino je videti kot dolga, dokaj globoka in divja grapa. Ko se po njej sprehajamo pokaže drugačno precej bolj prijazno podobo. Gremo kar mimo dveh mlinov. Prvi se ponaša z manjšim, slikovitim slapiščem, medtem ko se drugi nahaja v zaselku Metnaj, na zemljevidu označenem tudi z imenom Potok. Tudi ta se nahaja tik ob cesti, a ima za razliko od prvega tudi stanovanjski predel. Na njegovi steni še vedno visi mlinsko kolo, pa tudi leseno konstrukcijo s kanalom za vodo, ki je gnala mlin lahko še vidimo (avgust, 2019). Tu se nahaja tudi zanimiva kamnita plošča s križem in podobo leva, ki mu iz gobca curlja voda. Tik pred zaselkom, ki zaradi številnih tudi deloma lesenih kmečkih objektov ohranja podobo kmečke vasice iz prve polovice 20. stoletja se nahaja kapelica Matere božje. Pri njej zavijemo proti lepo obzidanem izviru, ki sicer ni označen. Pri njem se nahaja nekaj klopi, kamen in velik napis Frančiška. Tu nas prevzame mir, ki se preko Potoka in mimo kapelice spušča po dolini.
 

Bajdinški potok

Bajdinški potok se nahaja v grapi pod naseljem Turjak. Potok je znan po slapovih, a na izletu vidimo le manjša lehnjakova slapišča.
Bajdinški potok je znan po svojih slapovih, a je pot do njih sorazmerno težavna, zato nas izlet namenjen družinam z mlajšimi otroki vodi po spodnjem delu njegove grape. Tu si lahko ogledamo več sicer manjših lehnjakovih slapišč. So slikovita in prav tako vredna ogleda. Izlet je sicer močno zaznamovan z mogočno in v preteklosti eno najvplivnejših plemiških družin pri nas, rodbino Auersperg. Pot nas vodi mimo pokopališke kapelice, kjer je shranjeno srce mladega grofa Hanna, ki je sredi 19. stoletja padel v Italiji v boju z Garibaldijevimi četami star dobrih 23 let. Njegov dober prijatelj in soborec švicarski poročnik Rieger je poskrbel, da je domov na Turjak prispelo njegovo srce, saj zaradi okoliščin več kot to ni bilo mogoče. Na mestu, kjer je shranjeno srce, sicer v nemščini, piše:
 
Hanno, grof Turjaški, naporočnik v službi Pija IX in Franca II., vitez neapeljskega Gregorijevega reda, rojen 3. maja 1838, umrl 19.februarja 1861. Njegovo srce počiva tukaj, v deželi, ki mu je dala življenje, in v bližini njegovih žalujočih staršev, bratov in sestra. Njegovo telo hrani cerkev svetega Jožefa v Gaeti, kjer ga je v boju za sveto pravico doletela junaška smrt.
  
Med povratkom, že proti koncu izleta, si lahko ogledamo tudi skromne ostanek prvotnega turjaškega gradu iz 11. stoletja in se sprehodimo okoli današnjega gradu, ki ga je nasledil. 
   
Povezava na izlet Bajdinški potok.
  

Piramida na Liscu

Piramida je najvišji vrh vinske gorice Lisec. Nahaja v Suhi krajini severno od reke Krke, ki to dolenjsko pokrajino deli na dva skoraj enaka dela. Osojna pobočja Lisca so prekrita s številnimi vinogradi in obveznimi zidanicami mimo katerih vodi več vinskih cest. Na zemljevidu mimo katerega nas vodi izlet lahko preberemo, da so vsem zgledno določili imena in preko same gorice speljali več pohodniških poti. Tako nas izlet deloma vodi po Zagoriški poti, ki je zelo razgledna ter deloma tudi po Poti na Lisec. Sicer daljša Zagoriška pot nas vodi po najvišji cesti, ki se imenuje tudi Zgornja pot, sprehodimo pa se lahko tudi po vinskih cestah Srednja in Spodnja poti. Domačini zgledno skrbijo za podobo Lisca. Vse poti so lepo označene, vinogradi in zidanice pa so zgledno vzdrževane. Da se domačini radi zadržujejo tudi vrh Lisca, na Piramidi, nam priča ograjeno kurišče z več klopmi okoli njega. Nahaja se tik pod Piramido na kateri stoji kovinsko razpelo, zvonček želja in vpisna skrinjica. Med krožnim povratkom se obvezno ustavimo tudi pri samotni cerkvici svetega Križa. Stoji na bregu vrh velike košne travnate jase, košenice. Poleg nje je lipa in blizu skrivnostna kapelica. V neposredni bližini cerkvice se nahaja Svetokriška jama, brezno za katerega legenda pravi, da je vanj padel graščak. Zaman je klical procesijo, ki je šla mimo, zato je na polhe navezal koščke svojega oblačila. Polhe so ujeli polharji in tako rešili graščaka. Ta je čez en mesec zaradi strahu in izčrpanosti umrl. Legenda je verjetno bolj kot poročilo o tragičnem dogodku simboličen opis kraja na katerem se nahaja cerkev z lipo in kapelico. Je skrit, zelo lep in poseben.   
   
Povezava na izlet Piramida na Liscu.

Grad Turjak

Grad Turjak, sedež grofov Turjaških se še danes ponaša z mogočnim obzidjem.
Grad Turjak se ponaša s silno burno zgodovino. Njegovo ime kot tudi ime kraja v katerem se nahaja izhaja iz imena izumrlega goveda tur, ki ga imajo Turjaški v svojem grbu. Na vzhodni strani gradu se na mogočnem Volovskem stolpu nahaja grb rodbine in podoba tura, ki je bila nekoč pozlačena. Poleg je kamnita plošča, ki na kratko povzema najzgodnejšo zgodovino gradu:
 
Leta Gospodovega 1067 je
Turjak začel graditi gospod Konrad
Turjaški. Po potresu 1511 je bil razsut,
toda jaz, Trojan Turjaški, dedni višji
komornik Krajnske in Slovenske
marke, sem ga do temeljev
podrl in začel
graditi na novo v letu 1520.
 
Začetek gradnje se nanaša na prvotni grad, ki je bil v bojih s sosednjimi plemiškimi rodbinami kar dvakrat porušen in približno sto let po svojem nastanku opuščen. Današnji grad je bil prvič omenjen leta 1220. Dvakrat so ga neuspešno oblegali Turki. Pri svojem napadu na grad je bila leta 1515 neuspešna tudi kmečka puntarska vojska. Grad je bil sedež ene najvplivnejših in za slovensko zgodovino ene najpomembnejših plemiških rodbin. Turjaški so bili znani kot sposobni voditelji in vojskovodje, ki so se še posebej izkazali v bojih proti Turkom. Upoštevaje tudi prvotni grad so na Turjaku bivali skoraj 900 let.
   
Povezava na izlet Grad Turjak.

Kobilji curek

Kobilji curek je 30 metrov visok slap in na Dolenjskem velja za najvišjega.
Kobilji curek se nahaja v dolini potoka Robarica. Po tesni stranski grapi teče preko dveh stopenj kar 30 metrov globoko in velja za najvišji dolenjski slap. Do njega nas vodi zanimiva učna Geološka pot na kateri lahko spoznamo vrsto različnih kamnim, ki se tu menjavajo na zelo kratkih razdaljah. Najbolj zanimiva in prepoznavna kamenina je zagotovo lehnjak. Najprej je puhast kot kot svež kruh in krhek kot steklo, a sčasoma postane trd in hvaležen gradbeni material. Nastaja ob izvirih poraščenih z mahom z obratnim procesom kot nastaja apnenec. V njegovi luknjičasti prhki skorji lahko prepoznamo drobne vejice in oblike mahu. Lehnjak je ena redkih kamenin, ki lahko plava na vodi. Pot nas vodi tudi mimo Rimskega zidu, ki je nekaj sto metrov pred slapom Kobilji curek zapiral dolino. Z gozdnim rastjem preraščen nasip Claustre Alpium Iuliarum, kot so mu rekli Rimljani, označuje njegove ostanke in je zelo dobro viden, tam kjer ga seka naša cesta pa tudi deloma rekonstruiran. Tu se nahaja tudi 3D prikaz zidu, kot je nekoč potekal po dolini in pobočjih nad njo. Ti ostanki so za ljubitelje zgodovine že sami po sebi vredni ogleda.
 
Povezava na izlet Kobilji curek.

Triglavska jezera

Triglavska jezera se nahajajo v osrčju Julijskih Alp. Najbolj znano je zagotovo Dvojno jezero, medtem ko je najlepše Jezero v Ledvicah.
Triglavska jezera se nahajajo v osrednjem predelu Julijskih Alp. Velik del doline, v kateri se jezera nahajajo, nas vodi pod visokimi ostenji Tičaric in Zelnaric. Ko se pot nad Zelenim jezerom obrne proti Hribaricam se pred nami odpre eden izmed najlepših visokogorskih razgledov pri nas. Visoka zahodna stena klinaste Velike Zelnarice se navpično spušča proti obsežnim meliščem, ki počasi zasipavajo Dolino Triglavskih jezer, razgled pa se širi do dolgega grebena Špičja in južno proti Komni in Spodnjim Bohinjskim goram. Vseh jezer je sedem, zato se jim pravi tudi Sedmera jezera. Najbolj znani sta Dvojno jezero in Jezero v Ledvicah, ki se mu reče tudi Veliko jezero ali pa tudi zgolj jezero Ledvica. Slednje je, kot pove eno od njegovih imen, največje in zagotovo tudi najlepše Triglavsko jezero. Obdaja ga prelepa visokogorska pokrajina med Zelnaricama in Velikim Špičjem. Dolina Triglavskih jezer je sicer poleti precej oblegana in še posebej priljubljena med tujimi planinci. Najlepši razgled na dolino in zlasti na Jezero v Ledvicah se odpre z Velike Zelnarice. Nahaja se nad prevalom Vrata, kjer se naša krožna pot obrne navzdol proti izhodišču. Pod Vrati nas pot vodi po zelo lepi, a precej manj obiskani dolini Za Kopico po kateri se spustimo na planino Dedno polje, kjer pot zaokrožimo. Od tu do izhodišča imamo še dobro uro hoje po široki pešpoti, po kateri je hoja lahka tudi v temi.
   
Povezava na izlet Triglavska jezera.

Robidišče

Robidišče se ponaša s starimi kamnitimi hišami zgrajenimi v beneško slovenskem slogu.
Robidišče je najbolj zahodna vas v Sloveniji. Nahaja se na skrajnem severno zahodnem predelu Breginjskega kota, predela ki je kulturno vedno pripadal Beneški Sloveniji. Tej deželi so že od začetka srednjega veka vladali Oglejski patriarhi, Beneška republika in kasneje Kraljevina Italija. Le krajši čas je bila dežela del Avstrije. Po drugi svetovni vojni so potegnili novo mejo po kateri je bila vas odrezana od Beneške Slovenije, zato jo je zapustila večina prebivalcev. Ali so bili razlogi ekonomski ali politični danes ni več pomembno, je pa z njihovim odhodom veliko ognjišč preko noči za vedno ugasnilo. Zadnji udarec je vasi Robidišče zadal katastrofalen potres leta 1976. Večina hiš je bila porušenih, popotresna obnova pa ni bila nikoli izpeljana do konca. Tako se je vas še dodatno skrčila. Še dobrih sto let nazaj je v Robidišču živelo preko dvesto ljudi, medtem ko jih danes manj kot deset. Robidišče je s svojimi starimi kamnitimi hišami simbol časa katerega edina stalnica je sprememba. Tisto kar se zdi danes gotovo, morda že jutri ne velja več. Današnje obilje ni zagotovilo jutrišnje sreče. Robidišče nas uči, da čas odmerja korake v obdobjih daljših od človeških življenj in da pri svojem ravnanju ne smemo misliti le nase ali na svoje otroke, temveč tudi na otroke svojih otrok.
 
Povezava na izlet Robidišče.
 
 
 

Napoleonov most

Napoleonov most je priljubljen za skakanje v zelen tolmun reke Nadiže.
Napoleonov most se nahaja na starodavni poti, ki je vodila iz Beneške Slovenije v Breginjski kot in naprej po dolini reke Soče. Stari mojstri so vedeli, da mostu ne gre graditi tam, kjer bi bila gradnja najlažja, temveč tam kje je za most najbolj varna. Vodostaj alpske Nadiže tekom letnih časov močno niha, zato so ga postavili na skalah visoko nad njeno strugo. Most je po izročilu leta 1812 zgradil zidarski mojster iz beneške vasi Čenebola. Namenjen je bil francoskim četam, ki so tu čez šle na nove osvajalne pohode, zato tudi nosi ime po njihovem vojskovodji Napoleonu. Čas je prinesel svoje in starodavno pot je nadomestila asfaltirana cesta. Preko mostu gredo sedaj zgolj redki pohodniki in turisti katerim bi zadostovala tudi ozka brv kot je tista pri Nadiških koritih. Zato se danes most s svojim kamnitim lokom in stopnicami zdi kot kulisa fantazijskemu filmu. Na njemu si zlahka predstavljamo starodavne mitološke vojske, ki preko mostu korakajo naslednjim bitkam nasproti, tako kot so nekoč korakali francoski vojaki.
 
Povezava na izlet Napoleonov most.

Breginj

Breginj se ponaša z izjemnim kulturnim spomenikom imenovanim Ščirnov ograd.
Breginj je dal svoje ime Breginjskemu kotu, med visoke gore stisnjeni pokrajini na skrajnem severnozahodnem predelu Slovenije. Pokrajina pripada kulturnemu krogu Beneške Slovenije, kar se vidno še danes odraža v preostankih značilne beneško-slovenske kmečke arhitekture. Katastrofalen potres leta 1976 je porušil večji del te izjemne kulturne dediščine. Breginj je bil v potresu še posebej prizadet, saj je ohranila le cerkev z župniščem in štiri domačije združene v elipsastem dvorišču imenovanem Ščirnov ograd. Za edinstven stavbni spomenik so značilni ganki, stebri, odprta stopnišča in kamnoseški poudarki. Ograd je morda nekoč imela povsem zaprto dvorišče in je služila tudi kot zatočišče in obramba pred morebitnimi napadalci, ki jih v tej mejni pokrajini, ki je ves čas menjavala gospodarje verjetno ni bilo malo. 
 
Povezava na izlet Breginj.
 

Marija Snežna nad Breginjem

Marija Snežna nad Breginjem stoji nad dolino potoka Bela na katerem se nahaja Petrinova žaga in jezovi s slapovi.
Marija Snežna nad Breginjem je pokopališka cerkvica na razglednem hribu. Začetek čaščenja Marije Snežne, po latinsko Sanctum Maria ad Nives, sega v čas pozne antike. Sneg v njenem imenu po legendi simbolizira brezmadežno čistost, ki je potrebna za rojstvo v novem življenju, ki sledi smrti na tem svetu. O tem govori tudi alkimistična interpretacija pravljice o Sneguljčici, nedolžnem rudniku zlata. Sedem palčkov, rudarjev, simbolizira subtilni vidik materije, zato je vsak palček posvečen določenemu planetu. Tako je dobrovoljen palček posvečen Veneri, melanholičen Luni.... Zlobna kraljivca, ljubosumna na njeno lepoto, zahteva od lovca, da jo umori in za dokaz njeno srce, česar lovec ne izvrši. Končno Sneguljčica zaužije jabolko in iz navidezne smrti jo obudi poljub Princa. Z njem se končno srečno poroči in imata veliko otrok. Jabolko, sadež spoznanja, je bilo usodno že za Adama in Evo, le da prilika o Izgonu iz raja govori o človeškem utelešenju, oziroma rojstvu v tem življenju, medtem ko Marija Snežna nad Breginjem govori o povratku nazaj v "večno" življenje. 
    
Povezava na izlet Marija Snežna nad Breginjem.

Izvir Glijuna

Izvir Glijuna je obiskal turist s psom. Kraški izvir katerega voda napaja Plužensko jezero je priljubljen med turisti, ki obiščejo Bovško.
Izvir Glijuna je eden redkih stalnih kraških izvirov v okolici Plužne. Napaja se predvsem z osrednjega predela Kaninskega pogorja. Je zelo občutljiv na padavine, zato njegov vodostaj močno niha. Naraste zlasti spomladi, ko ga obilno napaja snežnica stopljenega snega. Ta ga tudi ohladi, zato je njegova voda poleti približno dve stopinji hladnejša kot pozimi. Potok Glijun deloma teče v Plužensko jezero, zbiralnik male hidroelektrarne Plužna in v dveh krakih preko slapišča Virje, ki sta tekom časa izdolbla dva globoka zelena tolmuna v katerih obiskovalci radi zaplavajo.
  
Povezava na izlet Izvir Glijuna.
 

Slap Virje

Slap Virje je med turisti zelo priljublje, saj lahko v njegovih tolmunih zaplavajo.
Slap Virje nas očara s svojo pravljično lepoto. Ponaša se z dvema vodnima krakoma, ki mu dajeta značilno pahljačasto obliko. Tekom časa sta izdolbla globka zelena tolmuna v katerih se poleti turisti radi osvežijo. Zlasti priljubljen je desni tolmun, saj lahko vanj skočimo z lesene ploščadi nekaj metrov visoko. Večina obiskovalcev se zaradi mrzle vode predvsem sprehodi po plitvini med tolmunoma ali lenobno poležava nekaj korakov višje med skalami. Slap Virje zaradi svoje lepote velja za eno osrednjih naravnih znamenitosti v bližnji okolici Bovca. Napaja se iz bližnjega kraškega izvira Glijuna, katerega voda tekom leta močno niha. Zlasti spomladi in jeseni zaradi visokega vodostaja okoli slapa močno prši, zato se mu takrat zelo težko približamo. 
  
Povezava na izlet Slap Virje.
 

Livek

Livek se počasi turistično razvija iz njega pa se sprehodimo v Jevšček, kjer si ogledamo Nježno hišo.
Livek je vas v kateri se nahaja petsto let stara "poročena" lipa. Raste pri vaški cerkvi svetega Jakoba. Danes miren kraj ima precej burno zgodovino, saj leži na mejnem področju med romanskim in slovanskim svetom med porečjem Soče in Nadiže. Od leta 1512 je Livek pripadal kar desetim mejnim pasovom. Najtežje je bilo med prvo svetovno vojno, ko je bilo v Livku in okoliških vaseh nastanjenih kar 40.000 vojakov. Eno bolj cvetočih obdobij je v Livek prišlo s prvim smučarskim središčem na Severnem Primorskem zgrajenim po letu 1910, ko so tu imeli prve smučarske tečaje. Žal so bile smučarske proge na severnih pobočjih Kuka nad Livkom s prihodom zelenih zim opuščene. Danes se kraj, ki ga obiščejo predvsem pohodniki namenjeni na bližnji Matajur počasi turistično razvija.
 
Povezava na izlet Livek.

Kuk nad Livkom

Kuk nad Livkom se ponaša z razgledom na zgornjsoško dolino.
Kuk nad Livkom je izvrsten razglednik. Z njega se proti zahodu odpre širok pogled na hribovito pokrajino Beneške Slovenije. Majhne vasice in zaselki vrh pretežno gozdnatih slemen in ob vznožju strmih pobočij, tam kjer se sicer tesne doline dovolj razširijo, so kot iz pravljične dežele, ki jo je narisala bujna domišljija ljudskega izročila. Od daleč, s pomočjo fotoaparata ali daljnogleda, lahko prepoznamo hiše zgrajene v slovensko-beneškem slogu, ki je sicer značilen za vasi Breginjskega kota, odmaknjenega področja na severozahodu Slovenije, ki kulturno spada ravno k tej slovenski pokrajini v Italiji. Povsem drugačna slika se na Kuku nad Livkom odpira proti severu. Pred nami se širijo visoke in poleti precej oblegane gore nad zgornjesoško dolino. Tesne soteske so vrezane med prepadnimi stenami nad katerimi domuje skalovje. In tam, kjer strmina popusti se širijo planine, ki še vedno kljubujejo gozdu, ki vztrajno sili vanje.
 
Povezava na izlet Kuk nad Livkom.

Kozlov rob

Kozlov rob se ponaša z razglednimi razvalinami srednjeveškega gradu s katerih se odpre razgled na mesto Tolmin in soško dolino.
Kozlov rob je vzpetina, ki ji nekateri zaradi njenega videza, ki ga je ustvarila narava, pravijo tudi tolminska piramida. Radi jo primerjajo s piramidami v naši soseščini, verjameno v njeno komunikacijo s kozmosom ter v kozlu iščejo povezave s soncem. Žal ima kozel rogove s katerimi rad buta in taka je bila tudi dolga zgodovina tega sicer izvrstnega griča nad mestom Tolmin. Arheologi domnevajo, da je bila na Kozlovem robu rimska vojaška utrdba že za časa pozne antike. Kasneje v visokem srednjem veku jo je nasledil grad, ki je dolga stoletja gospodoval nad tem predelom naše dežele. Zaradi svoje strateške lege so se zanj pretepali tako oglejski patriarhi, goriški grofi, mesto Čedad, Benečani in Habsburžani. Kasneje, v 17. stoletju, je na griču za dobri dve stoletji zavladal mir, a je prva svetovna vojna ponovno potegnila na dan njegovo strateško mesto. Avstroogrski vojaški strategi, ki so v naše gore že tako navlekli kupe železne krame si niso mogli kaj, da ne bi na njem postavili vojaške postojanke. Danes je grič upravičeno pomemben del tominske turistične ponudbe, grajske razvaline pa oblegajo zadovoljni turisti oboroženi s telefoni in kamerami.
  
Povezava na izlet Kozlov rob.

Sveti Volar

Sveti Volar se nahaja na griču tam, kjer reka Nadiža zavije ostro proti jugu.
Sveti Volar je cerkev, ki se nahaja na griču tam, kjer reka Nadiža zavije ostro proti jugu in Italiji. Ljudsko izročilo grič povezuje z velikani Gejdi, pogani ki naj bi živeli na mestu današnje cerkve. Bili so tako veliki, da so korakali z ene na drugo goro in ko so sedeli za mizo so jim noge bingljale v Nadižo. Verjeli so, da jih bo pregnal šele tisti, ki bo razbil njihovo železno posodo, ki so jo malikovali. To je uspelo šele svetemu Hilariju. Gejdi so ga zvezanega vrgli v Nadižo, sami pa za vedno zapustili te kraje. Tako je Hilarij postal priprošnjik za dež. Arheologi so okoli cerkve svetega Volarja našli keramiko iz obdobja bronaste dobe, sam grič pa je bil od približno 1300 let pred našim štetjem pa do začekov srednjega veka poseljen. Iz tega časa se je deloma ohranilo dvojno obzidje, ki je obdajalo tedanje gradišče. Pot do Svetega Volarja nam zlasti ob njegovem vznožju pričara te starodavne čase. Hodimo mimo napol porušenih suhih zidov, gremo skozi njihove prehode ter mimo visoke megalitske skale okoli katere se prav tako velja sprehoditi. Višje že precej pod cerkvijo nas pot vodi mimo majhnega izvira. Z majhno cevko zajeta voda teče v kamnito korito. Skrb in trud, ki ga je nekdo vložil v ta izvirček nam daje slutiti, da utegne biti voda zdravilna.
 
Povezava na izlet Sveti Volar.

Nadiža

Nadiža se poleti dovolj segreje, da v njej zaplavamo. Njena zelena voda je najtoplejša na kopališču pri Robiču.
Nadiža se nahaja na skrajnem severnozahodnem predelu Slovenije. Prvič jo je v sedmem stoletju omenil Pavel Diakon, ko je pisal o prihodu Slovanov in njihovem boji z Langobardi na reki Nadiži. Takrat se je na tem področju ustalila zahodna meja slovenskega etničnega ozemlja, ki se je tekom stoletij le malo premikala. Kljub temu je Beneška Slovenija, kateri kraji okoli Nadiže pripadajo kulturno, ostala zunaj današnje slovenske državne meje. Reka nastane z združitvijo Črnega in Belega potoka, ki oba izvirata v Italiji. Reka nato nekaj časa teče po slovenskem ozemlju, nato pa pri Robiču ostro zavije proti jugu in Italiji v kateri se končno izlije v reko Ter. Nadiža velja za eno najbolj čistih in toplih alpskih rek, po izročilu pa je njena voda zdravilna. Ker je hudourniškega značaja tekom leta njen pretok močno niha. Ob njej se nahajata dva kampa v katerih lahko zaplavamo, a je voda najbolj topla nižje na kopališču pri Robiču. Tu, na začetku približno tri kilometre dolge soteske, ki je ponekod globoka skoraj tisoč metrov, se nahajajo veliki prodni nanosi, ki veljajo za ene najlepših v Sloveniji. Po njih se lahko sprehodimo globoko v že omenjeno sotesko.
  
Povezava na izlet Nadiža.
 

Sveta Filip in Jakob

Cerkvica svetega Filipa in Jakoba se nahaja na Golavabuki na Koroškem visoko nad Mislinjsko dolino.
Sveta Filip in Jakob sta zavetnika skrivnostne cerkvice v Golavabuki na Koroškem. Nahaja se na travnatem holmu na skrajnih zahodnih pobočjih Pohorja nad dolino reke Mislinje. Cerkvica je bila zgrajena že v prvi polovici 13. stoletja, a so jo kasneje večkrat dozidavali. Tako je bil današnji zvonik zgrajen šele na prehodu iz 18. v 19. stoletje in kmalu postal domovanje več vrst ptic, netopirjev, os, sršenov, do nedavnega pa tudi, do skorajšnjega izumrtja v teh krajih, južne in navadne postovke. Cerkvica na tem kraju očitno ni bila postavljena le zaradi njegove lepote ali daleč vidne lege. S svojo ladjo postavljeno v smeri slovenjgrajškega pokopališča namiguje na globji in hkrati tudi širši pomen njene umestitve v izbranem prostoru. V prezbiteriju se nahaja majhno barvno vzhodno okence, od koder se kot padca sončnih žarkov ob letnem (24. junij) in zimskem (24. december) sončevem obratu (solsticiju) zjutraj ujema s kotom okenskega ostenja in tako je vzhod sonca ob spomladanskem (21. marec) in jesenskem (22. september) enakonočju viden točno v njegovi sredini. Eden izmed simbolov Odrešenika sveta, ki je za nas umrl na križu je Sonce. Ali so se v skrivnostni cerkvici opravljali obredi posvečeni Soncu, njegovemu vzhodu in neizogibnemu zahodu, oziroma simbolični smrti in vstajenju na drugem svetu?
 
Povezava na izlet Sveta Filip in Jakob.

Razgledni stolp na Rogli

Razgledni stolp na Rogli se ponaša z izvrstnim razgledom, ki ob jasnih dneh seže skoraj preko vse Slovenije. Na stolpu povsod okoli nas vzvalovi temno morje pohorskih iglastih gozdov, ki so zanj tako značilni. Pohorje se ponaša z orjaškimi drevesi. Tako ravno na njemu raste najvišja smreka v Evropi imenovana Sgermanova smreka. Med nepreglednimi gozdovi iglavcev bomo srečali tudi posamezna druga drevesa. Nikakor ne bomo spregledali svetle breze in živahne jerebike, ki nas bo pritegnila s svojimi živo oranžnimi plodovi. Jerebika je zaradi svoje lepote med cvetenjem in zorenjem pogosto drevo tudi v vrtovih in parkih, kjer si težko predstavljamo kako trdoživa in odporna je na mraz. Prvi razgledni stolp je bil postavljen že leta 1934. Bil je lesen, nadomestil pa ga je današnji iz jeklene konstrukcije. Bil je postavljen leta 1956.
 
Povezava na izlet Razgledni stolp na Rogli.
 
 

Koča na Jurgovem

Koča na Jurgovem je nekaj korakov stran od smučarskih sedežnic na Pohorju. Pri nje se odpre izvrsten razgled na prostrane gozdove.
Koča na Jurgovem se stoji na razglednem robu smučišča na Rogli. V njej se nahajajo apartmaji do nje pa nas pripelje krožna pot še posebej primerna za družine z mlajšimi otroki. Prvi del poti sledimo Škratovi učni poti po Rogli, kjer se otroci na slikovit in zanimiv način seznanijo s pohorskim gozdom ter njegovimi tipičnimi prebivalci, ki jih med hojo lahko tudi srečamo. Pri koči se teren odpre, nad travnatimi pobočji smučišča pa se pred nami širijo prostrani gozdovi vzhodnega predela Pohorja. Krožni povratek nas vodi do visokega razglednega stolpa na Rogli. Če si zaželimo razgledov na večji del Slovenije se povzpnemo tudi nanj. Vračamo se po zložnem smučišču, ki nas pripelje do izhodišča z več igrali za otroke.
 
Povezava na izlet Koča na Jurgovem.
 
 

Koča na Pesku

Koča na Pesku na Pohorju se ponaša z metuljem dnevnim pavlinčkom, ki leta v njeni bližini.
Koča na Pesku se nahaja v osrednjem predelu prostranega Pohorja na robu gozdne jase na prevalu med Oplotnico in Radoljno. Koča je bila zgrajena leta 1929, a je bila med vojno požgana. Koča je leta 1952 ponovno postavilo in odprlo planinsko društvo Oplotnica. Ker kasneje niso imeli sredstev za vzdrževanje in zaradi bližine smučišča Rogla so kočo predali delovni organizaciji Unior Zreče, ki je kočo ponovno obnovila in posodobila. Mimo koče vodi več krožnih planinskih poti z izhodiščem na Rogli. Lahko jih prehodimo samostojno ali pa jih združimo v daljše ture po pohorskih gozdovih. Pri koči ni razgledov, a se nad njo nahaja visok razgledni stolp s katerega se ob jasnih dneh odpre razgled preko večjega dela Slovenije. Na fotografiji je metulj dnevni pavlinček posnet pri koči.
  
Povezava na izlet Koča na Pesku.
 
 

 

Reka Rača

Reka Rača pri Majcetovem mlinu pod moravško vasico Krašce se tu ponaša z najlepšim vodnim tokom.
Reka Rača izvira v dveh krakih v osrednjem predelu Moravške doline. Krožen izlet, ki sledi učni Poti ob Rači nas vodi skozi vasi Krašce in Sveti Anton ter mimo več zaselkov. Hodimo preko razglednih travnikov ter skozi zaplate gozda. Iz Krašc, vasice, kjer pričnemo z izletom se hitro spustimo v tesno dolino rečice do ostankov nekoč znamenitega Majcetovega mlina. Njegov prvotni lastnik naj bi bil Tuštanjski graščak, deloval pa je vse do 60. let prejšnjega stoletja. Marsikomu bo ta del izleta najbolj všeč, saj celotna dolinica deluje kot manjši lepo vzdrževan vodni park. Ob nekdanjem mlinu se nahaja lepo ohranjen star kmečki skedenj in poleg njega manjši toplar. Vzdolž reke je manjša jama in poleg nje nekaj metrov visoka previsna skala. Tu je tok reke najlepši. Višje nad dolinico, nad jamo se nahaja visoko razpelo. Lepa je tudi okolica Mohorjevega mlina. Tu si lahko ogledamo nekdanje perišče, mlinsko kolo, vodni kanal ter manjši jez. V njem je potopljen čoln (marec, 2020), nasedel poskus romantike. Priložnosti za slednjo bomo na poti ob reki Rači našli obilo.
 
Povezava na izlet Reka Rača.
  

Ajdna

Ajdovska deklica

Kjer Karavank vrhovi sivi,
ponosno dvigajo se v zrak,
na gori, ki se zove Ajdna,
sezidal grad si je orjak.

Orjak je mož, desetkrat večji
in silnejši od nas ljudi,
na gori živel s hčerko svojo,
tako pri nas se govori.

Od hriba stopil je do hriba,
en sam korak, pa bil je tam;
se nagnil je nad reko Savo,
vodico zjutraj pil je sam.

Zajemal s ,korcem' je velikim
in pil in pil, za hčerko še,
da si umije bele roke,
mož ,korec' poln zajel je.

A ona šetala se zjutraj
po travnikih se pisanih
in všeč ji bilo je na polju
in njivah s plugom risanih.

Vračaje se s sprehoda,
k očetu nekdaj tekla je:
Crvička čudnega sem našla
na travniku' mu rekla je.

Domov ponesiva ga atej!
Kako je lep črviček ej!
Po zemlji racal je urno
in travo grizel, ej poglej!'

Pa zmajal z veliko glavo
orjak je oče in dejal:
To ni črviček ljubo dete.
Brž nesi ga nazaj do tal!' ^

To kosec je, ki travo reže,
da z njo živinico redi;
ni, da bi z njim se ti igrala.
V dolino brž ga nesi mi!'

Možiček v strahu trpetaje,
bil skoraj zopet je na tleh;
in vse povedal, kar je videl
in slišal pri orjakih teh.

In pravijo, da v gori Ajdni,
še vedno grad visok stoji;
da nihče vanj ne more,
orjakov pa že davno ni.
   
 Vir: narodne-pesmi.si

Povezava na izlet Ajdna.
  

Žamboh

Megalitska skala na Žambohu pod cerkvico svetega Lovrenca.
Žamboh je vzpetina katere severne stene se dvigajo strmo nad sotesko reke Save. Pod prepadnimi zahodnimi pobočji je potok Pasjek vrezal ozko sotesko na vhodu katere, sicer na drugi strani zasavske ceste, stoji velika megalitska skala. Vzhodna pobočja so od sosednjega čudežnega Ostreža, kot je o njemu pisal Valvasor, ločena s tesno dolino. Le južna pobočja, na katerih se nahaja vasica Tepe so nekoliko bolj prijazna. Hrib ima precej nenavadno ime, ki ga zapeljivo hitro povežemo z Žam-bogom, neznanem starodavnem božanstvu kultur, ki so tu v stoletjih pred našim štetjem pa vse do propada Rimskega imperija kopala in talila železovo rudo. Ime verjetno izhaja iz starega nemškega imena Stamm-Boch, kar bi po slovensko pomenilo štor in kozel. Na vrhu se nahaja cerkvica svetega Lovrenca in je ena izmed številnih cerkvic vrh samotnih vzpetin okoli Polšnika za katere je značilno, da so na njih v času predzgodovine postavili vetrne topilnice železove rude. Ker je te peči gnala moč vetra so iskali prepišne in izpostavljene lege na posameznih vrhovih. Da so v kasnejših stoletjih, večinoma v visokem in poznem srednjem veku, na mestu teh talilnic naši predniki postavljali cerkvice, naj bi botrovalo dejstvo, da so ljudje v njihovih ostankih prepoznali starodavna svetišča in tako z novo vero nadaljevali duhovno tradicijo, ki je predtem te kraje prežemala vsaj tisoč let. Za Žamboh sicer ni dokazano, da bi tudi na mestu njegove cervice stala taka vetrna topilnica, pa vendar če pogledamo nanjo v širšem krajinskem smislu, lahko med njo in ostalimi samotnimi cerkvami prepoznamo skrivnostno sakralno krajino. Le-ta nam daje slutiti, da so te cerkvice le nov izraz, ki je v srednjem veku prežel to lepo in divjo pokrajino in njeno starodavno duhovno tradicijo, katere modrosti je pred tem ožarjene od ognja veter odnašal proti nebu.
 
Povezava na izlet Žamboh.
  

Stenica

Stenica je najvišji vrh manjšega pogorja s treh strani obdanega z visokimi gorami. Pohodnik ima ob prihodu v Vitanje, ki so naše izhodišče, občutek, kot da se tu gore še vedno prerivajo za skopo odmerjen prostor in ker ga pri tleh ni več ostalo veliko se še kar dvigajo kvišku. Severno od Stenice se nahajajo pobočja zahodnega Pohorja, vzhodno se vleče dolga in nič manj visoka Konjiška gora, zahodno pa v Stenico sili slikoviti Paški Kozjak. Pogorji bi treščili drugo v drugo, če ne bi mednju posegla reka Hudinja in vrezala nadvse slikovite soteske Socke. Strma gozdnata pobočja, previsne stene, mrak in vlaga tesne globeli, bučanje reke zloveščega imena, vse kar je našim prednikom vzbujalo nelagodje in težilo vsakdanje življenje so prvi vitanjski vitezi z veseljem izkoristili. Na visoki prepadni skali pri severnem vhodu v sotesko so že na začetku 12. stoletja zgradili pravo nezavzetno orlovsko gnezdo, enega najstarejših štajerskih gradov. Varnost težavnega dostopa in visokih prepadnih sten je v srednjeveških nemirnih časih imela prednost pred udobjem doline. Višje, na poti na Stenico, postaja svet vedno bolj svetel. Pod samotno domačijo Vodovnik, mimo katere nas vodi pot, se odpre izvrsten razgled na južna pobočja Pohorja. Našo pozornost pritegnejo prostrani travniki okoli samotnih domačij. So svetli, razgledni in domačije sredi njih vir življenja lepe kulturne krajine, ki jo sožitno tvorijo skupaj s prostranimi pohorskimi gozdovi. Že precej visoko, le nekaj minut pod Stenico nas pot vodi mimo svetišča v naravi Marijina roka. Legenda pripoveduje, da se je tu majhni deklici prikazala sveta Marija in v spomin na ta dogodek pustila v skali odtis svoje dlani in stopala. Svetišče z dvema skalama visoko na gori spominja na čase, ko krščanstva še ni bilo v tej deželi in so ljudje, tako kot še nedavno v Posočju, postavljali svoja svetišča v naravi. Blagodejnim močem, ki stojijo za Marijino roko je popolnoma vseeno za človeško interpretacijo resnice, ali jih romar vidi kot dobro svetnico ali kot vilinsko bitje.
     
Povezava na izlet Stenica.
  

Kamnita miza

Kamnita miza, ki se ji reče tudi Tomaževa miza, nekateri pa ji pravijo tudi Kamnita goba je izvrstna naravna znamenitost. Njena plošča je iz trdnejše kamnine kot njen podstavek in tako je erozija tekom milijonov let oblikovala naravno mizo. Plasti različno trdnih kamnin katerih del je bila nekoč tudi Kamnita miza se lepo vidijo na skalnatem prelomu poleg mize. Nekateri na suhoparne geološke razlage izvora mize ne dajo kaj dosti in v njej vidijo ostanek megalitskega svetišča, katerega začetki čaščenja naravnih sil segajo daleč v prazgodovino. Morda celo vse do neandertalca, saj so arheologi njegove sledi našli v bližnjih jamah Matjaževe kamre. Severnoprimorski "staroverci" so bili morda zadnji, ki so tu častili Naravo. Odkril in o njih obširno pisal je Pavel Medvešček. Njihova vera je bila še nedolgo nazaj živa in tudi zanjo je bilo značilno čaščenje naravnih sil katerih pojavno obliko so videli v posameznih skalah, oziroma megalitih, pa tudi v rekah, kraških jamah, drevesih in ostalih naravnih pojavih. Z njimi smo Slovenci dobili lastno pristno prazgodovinsko vero katere praksa je bila vsaj do neke mere tudi megalitska. Tako nam ni potrebno iskati kultnega izvora Kamnite mize v Keltih, neandertalcih, druidih, civilizaciji Ši in ostalih namišljenih ali danes več ali manj izumrlih ljudstvih, saj z nekaj sreče njeno pristno starodavno oboževanje še vedno živi.  
   
Povezava na izlet Kamnita miza.
   

Grad Šumberk

Grad Šumberk se nahaja na visoki vzpetini s katere se odpre izvrsten razgled po večjem delu Suhe krajine, oziroma južne Dolenjske. Legenda pripoveduje, da je grad nastal sočasno s bližnjim gradom Kozjak, zgradila pa naj bi ju brata velikana. Med delom sta si orodje podajala kar po zraku in ko sta bila žejna sta se sklonila in pila iz reke Temenice. Moč in trdnost, ki veje iz te legende se je prelila tudi v stransko vejo Turjačanov, ki so si sredi 15. leta tu našli svoje domovanje. Iz nje je namreč izšel znameniti Andrej Turjaški. Bil je najbolj zaslužen poveljnik v Bitki pri Sisku, kjer je krščanska vojska strahovito porazila precej večjo turško vojsko pod vodstvom srbskega poturčenca Hasana Paše Predojeviča. Kljub silnemu poreklu in trdnosti tako grajskih zidov kot njihovih plemenitih prebivalcev čas dela po svoje. Najprej je pod njegovo težo klonila šumberška rodbina Turjačanov ter sredi 17. stoletja izumrla. Grad je bil s tem opuščen, prepuščen toku časa in dokončno razpadel na začetku 18. stoletja. Ampak, zgodbe, ki so se ovile okoli njegovih še vedno dobro ohranjenih razvalin živijo naprej. Po eni izmed njih se v kleti pod razvaljenim gradom v treh sodih skriva velik zaklad. Čuva ga črn pes, ki bruha plamen. Okoli srednjega soda je ovita bela kača s krono z vdelanim diamantom. Pripoved govori, da je to zakleta kraljična, ki jo bo rešil pogumen mladenič rojen na kresni večer točno ob polnoči. Ogovoril jo bo v božjem imenu, prekinil prekletstvo in jo s tem rešil. Mladenič bo imel zibko stesano iz smreke, ki raste med grajskimi razvalinami, ampak ker se je smreka posušila je grad še vedno porušen, kraljična pa še vedno zakleta.     
 
Povezava na izlet Grad Šumberk.
   

Kalični vrh

Navadni jetrnik na Kaličnem vrhu na Veliki gori.
Kalični vrh se nahaja na planoti Travna gora nad Ribnico na severnem predelu Velike gore. Vrh je poraščen, zato ni razgleden. Pot nas vodi le slabih 15 minut stran od Kamnega griča in planinske koče na njem, kjer se, če se nam zahoče, naužijemo razgledov. Na poti sledimo planinski pešpoti, ki se deloma prekriva s Potjo kurirjev in vezistov ter Sodraško potjo. Na strmem pobočju pod vrhom so planinske markacije zbledele, a je pot označena z rdečimi oznakami, ki jim zlahka sledimo (marec, 2019). Med krožnim povratkom nas pot pripelje do starega drevesa, ki s svojo drugačnostjo takoj pritegne našo pozornost. Je nagubano, razbrazdano, poraščeno z mahom ter z močnimi koreninami za katere se zdi, da ne opirajo teže drevesa temveč njegovo silno starost, ki je ne more in ne želi prikriti. Obiskovalci na sosednje drevo odlagajo veje in pred prostorom se nahaja manjše kurišče, ki sredi divjine ribniških gozdov ni namenjeno piknikom, saj bi se nanj zlahka povabili rjavi kosmatinci, ki jih tu ne manjka. Iz prostora veje posebna vez z Brinovim gričem, kjer so po izročilu še pred pozidavo cerkve Marije Vnebovzete videvali plamene, ki švigajo iz tal in čudežno prikazovanje luči, zato našo pozornost pritegne razpelo in skrivnostno znamenje štirih smeri neba in duha, ki mu vlada. Nanj obiskovalci polagajo manjše kovance. Kot "Le Bateleur", ki v eni roki drži kovanec in v drugi palico. Spodaj opisana pot je za ljubitelje globokih dolenjskih gozdov, ki preraščajo visoke ribniško-kočevske planote in nam hote ali nehote razkrivajo skrivnosti, ki so starejše od pokrajine, ki jo napajajo z življenjem.
  
Povezava na izlet Kalični vrh.
   

Planina za Migovcem in Konjsko sedlo

Planina za Migovcem je bila še do nedavna opustela, a se nanjo očitno vrača življenje, saj so v letu 2019 na njej ponovno pasli živino. Na planini se odpre izvrsten razgled na severna prepadna ostenja Podrte gore, opazili pa bomo tudi skromne ostanke karavle. Tik nad planino se nahaja razpotje, ki vodi do dveh prelazov, do Škrbine, kjer se nahaja razpotje za Vrh nad Škrbino vzhodno in zahodno za Tolminski Kuk in naprej za Mahavšček in Bogatin. Drugi prelaz je slikovito Konjsko sedlo, kjer se nahaja razpotje, ki vodi na Vogel in Globoko, prelaz preko katerega vodi pot na primorsko stran Spodnjih Bohinjskih gora do planine Razor ter direktna pot, oziroma bližnjica do planine Zadnji Vogel. Konjskemu sedlu daje prav poseben pečat slikovit Bohinjski Migovec, ki nas s svojo klinasto podobo opominja, da se nahajamo globoko v pravljičnem svetu bohinjskih bajk in legend.