hribi

Planina za Migovcem je bila še do nedavna opustela, a se nanjo očitno vrača življenje, saj so v letu 2019 na njej ponovno pasli živino. Na planini se odpre izvrsten razgled na severna prepadna ostenja Podrte gore, opazili pa bomo tudi skromne ostanke karavle. Tik nad planino se nahaja razpotje, ki vodi do dveh prelazov, do Škrbine, kjer se nahaja razpotje za Vrh nad Škrbino vzhodno in zahodno za Tolminski Kuk in naprej za Mahavšček in Bogatin. Drugi prelaz je slikovito Konjsko sedlo, kjer se nahaja razpotje, ki vodi na Vogel in Globoko, prelaz preko katerega vodi pot na primorsko stran Spodnjih Bohinjskih gora do planine Razor ter direktna pot, oziroma bližnjica do planine Zadnji Vogel. Konjskemu sedlu daje prav poseben pečat slikovit Bohinjski Migovec, ki nas s svojo klinasto podobo opominja, da se nahajamo globoko v pravljičnem svetu bohinjskih bajk in legend.

Povezava na izlet Planina za Migovcem in Konjsko sedlo.

Sveti Ahac je znana cerkvica na Dolenjske na vzpetini Gora, ki se nahaja nad Turjakom.

Sveti Ahac se nahaja na hribu nekoliko skrivnostno imenovanem Gora. Vzpetina, ki se nahaja nad Turjakom niti od blizu ne spominja na goro, a vseeno s svojo podobo zbuja precej pozornosti. Je pravilne piramidaste oblike in od daleč izgleda kot nekakšen miniaturen vulkan. Zaradi tega je zagotovo eden izmed bolj prepoznavnih vrhov v bližnji okolici Ljubljane. Gora je bila poseljena že v pradavnini, saj so na njej našli ostanke prazgodovinske naselbine. Veliko kasneje so na vzpetini pozidali manjšo cerkev, ljudje pa so se pričeli obračati proti njej v strahu in upanju za svoje življenje in premoženje, saj so na njej kurili kresove s katerimi so opozarjali na bližajočo turško nevarnost. Okoli leta 1600 so tedanjo cerkvico povečali in prezidali v čast silovite zmage nad Turki v znameniti Bitki pri Sisku, kjer je odločilno vlogo na strani krščanske vojske odigral mladi in pogumni poveljnik kranjskih strelcev Andrej Turjaški. V zahvalo je prejel najvišjo trofejo sicer izredno obilnega bojnega plena, plašč poveljnika turške vojske Hasana paše Predojeviča, poturčenca rojenega v srbskem klanu Predojeviči kot Nikola. Ker se je zmaga zgodila na dan svetega Ahaca, ki je bil sicer tudi sam vojak in poveljnik v rimski vojski, je le-ta postal zavetnik Turjačanov, njemu v čast pa je bila posvečena na novo prezidana cerkev na Gori.

Povezava na izlet Sveti Ahac.

Vrh Krnic se ponaša z izvrstnih razgledom na Spodnje Bohinjske gore.

Vrh Krnic je manj znana brezpotna gora na dolgem grebenu med Vrhom nad Škrbino in Voglom. Verjetno se le redkokateri planinec odloči za njen samostojen obisk, saj se nahaja le 15 minut lahke zelo razgledne grebenske hoje stran od znanega Vogla. Z vzponom na Vrh Krnic si lahko predvsem dodatno popestrimo pot na Vogel, saj vzpon poteka preko ozkega in strmega vršnega grebena gore. Na Vrh Krnic se lahko umaknemo tudi ob dnevih, ko je Vogel bolj obiskan, saj razgledi na njem ne zaostajajo za razgledni na višjem sosedu. Z Vrha Krnic se najlepše vidi zlasti vršno piramidasto pobočje Vogla in njegov dolg stranski greben, ki se proti jugu potegne v Žabiški Kuk. Vzhodno mimo Vogla se lepo vidi proti Šiji in Rodici, zahodno pa predvsem izstopa Vrh nad Škrbino. Ob jasnih dneh se vidi vse do Jadranskega morja.

Povezava na izlet Vrh Krnic.

Vogel je ena izmed bolj znanih gora pri nas, a vendar večina ob njegovem imenu pomisli zgolj na smučišče, ki mu je gora posodila svoje ime. Ljudje radi zbiramo, oziroma presegamo mejnike, in eden od teh je v naših gorah postavljen na 2000 metrov nad morjem. In ker je Voglu sapa pošla tik pod to magično mejo, je zagotovo v očeh marsikaterega planinca manj privlačen, čeprav se ponaša z izvrstnimi razgledni na vse strani neba. Opisana pot na Vogel ni najkrajša, a ravno zaradi nje za goro velja rek, ki pravi, da ni pomemben cilj , temveč pot. Dolgo prečenje severnih strmih pobočij brepotnih gora med Vrhom nad Škrbino in Voglom in ki se prične na Konjskem sedlu je zagotovo ena izmed najlepših planinskih poti pri nas. Opisano celodnevno krožno pot si lahko še dodatno razgibamo s hojo preko gore Vrh Krnic, kjer se vzpenjamo po sicer kratkem, a zelo ozkem in strmem travnatem grebenu.

Povezava na izlet Vogel.

Planina Razor se nahaja na južnih in zelo razglednih pobočjih Spodnjih Bohinjskih gora. Najbolj znana je po razgledu na Tolminski Migovec, ob jasnih dneh pa se z nje vidi vse do Jadranskega morja. Današnjo planinsko kočo so zgradili na ostankih italijanske vojaške postojanke in jo kasneje tudi večkrat povečali. Planina je znana po visokih bukovih drevesih, ki so zaščitena z zakonom. Njihov izvor sega v čas Tolminskega kmečkega upora in so stara okoli tristo let. Tu so tudi začetki sirastva v Zgornjem Posočju. Leta 1873 je sem prišel švicarski mojster in pričel z izdelovanjem trdega sira. Nasledil ga je Tomaž Hitz, ki je sirarstva poučeval tako kmete iz Posočja kot iz bohinjskega konca.

Povezava na izlet Koča na planini Razor.

Klopca na Vrhu nad Škrbino. V ozadju so trije najvišji vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora, Tolminski Kuk, Zeleni vrh in znamenita in brezpotna Podrta gora.

Vrh nad Škrbino je razgledna gora, gledano iz zahodne smeri, zadnji dvatisočak v nizu Spodnjih Bohinjskih gora, ki ga sestavljajo Mahavšček, Tolminski Kuk, Zeleni vrh ter Podrta gora s stranskima vrhovoma Malim vrhom in Vrhom Konte. Vrh nad Škrbino je od naštetih dvatisočakov, od katerih niti eden ne presega dvatisoč sto metrov višine, ločen z globoko usekanim in tesnim prevalom Škrbino nad katero se prične zelo zahtevni del vzpona. Na vrhu nas pričaka presenečenje, velika in udobna klop, ki je tako visoko in na tako zahtevni gori resnično ne pričakujemo. Najlepši pogled se odpre proti zahodu ravno na že omenjene gore. Navduši nas tudi pogled na Bohinjsko jezero, vzhodno pa ne bomo spregledali Vogla, ki se južno razpotegne v dolg stranski greben, ki se konča kot Žabiški Kuk. Na tem mestu je potrebno še posebej omeniti znameniti preval Škrbino po katerem je naša gora dobila ime. Danes si težko predstavljamo, da je preko tako visokega, zahtevnega in odmaknjenega prevala nekoč potekala tovorna pot, ki je povezovala železodobno svetolucijansko kulturo na območju današnjega Mosta na Soči s staroveških Bohinjem. Še danes so opazne sledi antične tovorne poti in ostanki tedanjih pastirjev in rudarjev.

Povezava na izlet Vrh nad Škrbino.

Županova jama se ponaša z nekaj metrov visokim kapnikom stalagmitom.

Županova jama je znamenita kraška jama v bližini Cerovega, ki je bila odkrita leta 1926. Svoje ime je dobila po odkritelju županu Josipu Permetu. Za časa Jugoslavije se ji je reklo Taborska jama. Sestavlja jo več velikih dvoran, ki so med sabo povezane s tesnimi umetnimi ali naravnimi rovi. Najbolj znana je zagotovo prva dvorana Ledenica. Njo je Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti Slavi vojvodine Kranjske opisal kot lepotico dolenjskega kraškega sveta. Okoliški prebivalci so jo dolgo časa uporabljali kot naravno hladilnico za shrambo živil, vanjo pa so se zatekali tudi pred roparskimi turškimi napadi, saj v bližnjem taboru Cerovo ni bilo dovolj prostora za vse. Preostale dvorane so Srebrna dvorana, Permetova dvorana, kjer lahko v 11 metrov visokem stropu viden prvoten vhod v jamo. Sledi Velika dvorana, Blatna dvorana, Matjaževa dvorana, Zadnja dvorana, ki se zaključi z globokim breznom ter na koncu šele leta 2008 odkrita Igorjeva dvorana. Slednji nista odprti za javnost. Omeniti velja, da se pred jamo nahaja kamen z več manjšimi fosili.

Povezava na izlet Županova jama.

Protiturški tabor Cerovo se ponaša z najbolj ohranjenim obrambnim obzidjem v Sloveniji

Protiturški tabor Cerovo se nahaja na griču nad istoimensko vasjo nedaleč od Grosuplja. Stoji na mestu, ki je bilo pozidano že v prazgodovini, kasneje pa so grič z utrdbo pozidali Rimljani. V 13. stoletju so na ostankih rimske trdnjave zgradili cerkvico posvečeno svetemu Nikolaju. Cerkev je bila verjetno že konec 15. stoletja obdana z obrambnim obzidjem. Sam tabor se uvršča med manjše pri nas in ga je na podlagi ohranjenih strelskih lin verjetno branilo 50 do 60 braniteljev. Zaradi svoje številčnosti so po potrebi verjetno tudi izpadli iz tabora in manjšim turškim roparskim krdelom preprečili napredovanje po cesti pod obzidjem. Ker je bil tabor dokaj majhen je večina okoliškega prebivalstva iskala zatočišče pred turško nevarnostjo v bližnji Ledenici, kraški jami, ki je danes del znamenite Županove jame, v samem taboru pa so shranili del premoženja in živež. Kasneje, ko je nevarnost turških vpadov minila, so tabor prevzeli Turjaški grofi. Služil jim je kot polvojaška postojanka s katero so nadzorovali cesto, ki je povezovala Grosupeljsko kotlino z njihovim matičnim gradom na Turjaku ter posestva okoli njega. V njem so imeli tudi kašče za žitarice. Omeniti je potrebno, da se minuto hoje pod taborom Cerovo nahaja plitva vrtača s kapelico Antona Puščavnika. Domačini ji pravijo Votlina, velja pa za čudežno zlasti glede ozdravitve bolne živine. V Votlini so tudi za človeka blagodejni izviri pozitivnih zemeljskih energij.

Povezava na izlet Protiturški tabor Cerovo.

Virnikov Grintovec je priljubljen in poleg Stegovnika zagotovo eden najbolj znanih jezerskih vrhov. Nahaja se na predelu, kjer se Kamniško-Savinjske Alpe skoraj dotaknejo Karavank. Na vrhu nas pričaka vpisna skrinjica, visok možic in dolg v S zavit grebenast vrh. Gora je izvrsten razglednik. Povsod okoli nas se dvigajo vrhovi. Še posebej lepo se vidi zahodni del dolgega grebena Košute. Visoke strme stene glavnega grebena Kamniško-Savinjskih Alp in njenih najvišjih vrhov so kot na dlani. Proti zahodu ne bomo spregledali piramide Storžica, proti vzhodu pa Olševe, Pece in številnih preostalih vrhov. Pot na goro ni niti predolga, niti zahtevna zato je primerna za vzpon zlasti v poznih spomladanskim mesecih, ko je na višjih vrhovih še sneg.

Povezava na izlet Virnikov Grintovec.

Opazovalnica ptic v Logu pod Cerovim. Mimo vodi učna pot Po sledeh vodomca.

Podlomščica izvira v zatrepni dolini v bližini vasi Cerovo. Njene vode se stekajo na Grosupeljsko polje in od tam naprej proti Radenskemu polju, kjer skupaj z ostalimi vodotoki izvira kot rečica Dobravka. Slednja z rečicama Šico in Zelenko ponika in teče neposredno proti izvirom reke Krke. Do izrazito kraškega izvira nas vodi naravoslovno učna pot Po sledeh vodomca, ki se ponaša z veliko opazovalnico ptic na bajerju v Logu pod Cerovim odprtem zgolj za vodene oglede. Na poti nas spremljajo številne zanimive učne table (februar, 2020), kjer se bomo poučili o življenju v gozdu in njegovih najznačilnejših prebivalcih. Pri izviru se nahaja Podlomarjev dom, majhna lesena hiška, umeten bajer z brvjo, ki vodi na otoček, v bližini pa je tudi igrišče in velik toplar. Omeniti je potrebno, da je vas Cerovo znana predvsem po našem najbolj ohranjenem protiturškem taboru, v bližini izvira pa se nahaja tudi znamenita Županova jama.

Povezava na izlet Izvir Podlomščice.

Razgled na mesto Ptuj z desnega brega Drave nam razkriva podobo srednjeveškega Štajerskega mesta.

Ptuj se ponaša s starim mestnim jedrom, ki ga uvršča v sam vrh najlepših mest pri nas. Med našimi potepanji po Sloveniji se moramo vsaj enkrat ostaviti tudi na Ptuju in si ga ogledati. Mesto se ponaša z dolgo zgodovino, katere začetek, na podlagi arheoloških izkopavanj, sega vse do kamene dobe. Ptuj je bil prvič pisno omenjen že leta 69 med zasedanjem poveljnikov rimskim legij, ki so branile vzhodne meje imperija. Poetovio je bilo v 3. stoletju največje rimsko mesto na območju slovenskih dežel in je z okolico štelo ocenjeno 30.000 prebivalcev. Mesto je bilo večje celo od takratnega Dunaja ali Londona. Kot zanimivost velja omeniti, da se je sredi četrtega stoletja na Ptuju rodila mati zadnjega zahodno-rimskega cesarja. V tem obdobju so mesto opustošili Huni na svoji roparski poti v Italijo. Mesto je pomembno vlogo igralo tudi skozi ves srednji vek. Ležalo je na strateški točki, zato je bil mestni grad ves čas močno utrjen, kasneje z mestnim obzidjem pa tudi samo mesto. Tekom stoletij so se na Ptuju menjali številni gospodarji. Rimljane so nasledili Goti, panonska kneza Pribin in Kocelj, Franki, Ogri ter Salzburška nadškofija. Od njih je leta 1555 Ptuj odkupil cesar Ferdinad I, s čimer je mesto za dolga stoletja postalo cesarsko-kraljevo deželno-knežje mesto. Najznamenitejša plemiška družina, ki je vladala na Ptuju so bili salzburški ministeriali, kastelani in fevdni lastniki Ptujskega gradu, t.i. gospodje Ptujski. Prvi med njimi se leta 1137 omenja Friderik I - Friderich de Bethowe. V času, ko so bile meje posameznih kraljevin in cesarstev odvisne predvsem od trenutne vojne sreče bojujočih se sosedov so uspeli mejo Ogrskega kraljestva, ki je potekala blizu Ptuja, pomakniti daleč proti Muri in preko nje.

Povezava na izlet Ptuj.

Mazurinov mlin z dvema vodnima kolesoma se nahaja v dolini reke Dragonje v vzhodnem predelu Istre.

Mazurinov mlin je od nekoč 41 delujočih mlinov na reki Dragonji daneš še edini ohranjeni. Po ljudskem izročilu je star vsaj 300 let, deloval pa je vse do 70. let prejšnjega stoletja. Ob zahodni steni ima dve veliki mlinski kolesi, lepo ohranjeni pa so tudi kanali, ki vodo k mlinu dovajajo in odvajajo. Danes zaraščena in gozdnata pobočja nad mlinom so bila še ne dolgo nazaj obdelana. Danes nanje spominjajo le gozdne jase, v katere prav tako sili gozd, mimo katerih nas vodi pot med vzponom k Pavličem. Znamenita in vredna ogleda je tudi starodavna vasica Trsek, ki je naše izhodišče. V pisnih virih je bila omenjena že leta 1028, ko jo je takratni nemški cesar daroval oglejskim patriarhom.

Povezava na izlet Mazurinov mlin, Pavliči.

Nekaj metrov visok slap Veli vir drsi v velik tolmun.

Veli vir je slap skrit v tesni grapi enega od pritokov reke Reke, ki v teh brdih zajema vodo. Nahaja se pod napol zapuščeno vasico Sokoliči, katere nekaj hiš domačini uporabljajo predvsem kot vikende. Nekaj obdelanih vrtov, oljčnik in vinograd pod vasjo, vseeno obetajo, da utegnejo v Sokoliče zaviti življenja bolj polni časi. Na poti k slapu našo pozornost najprej pritegne nazobčan prelom, ki se kot od davnih časov obrušena hrbtenica spečega zmaja spušča ob naši poti. Nižje voda reke Reke drsi preko širokega skalnega preloma, ga gladi in razkriva ter kot slap Veli vir pada kakšnih osem metrov globoko v širok smaragdno zelen tolmun. Ko poleti, kot skoraj vsi manjši vodotoki v Istri, rečica in z njo slap presahne, se tolmun segreje dovolj, da v njem povsem udobno zaplavamo.

Povezava na izlet Veli vir.

Pogled na Mesečev zaliv od Strunjanskega križa.

Mesečev zaliv se nahaja na štiri kilometre dolgi obali med Strunjanskim in Simonovim zalivom, ki je najdaljša neokrnjena obala v Tržaškem zalivu. Njegovo drugo ime Zaliv svetega Križa se nanaša na visok križ vrh prepadnega klifa nad zalivom. Po ljudskem izročilu se je na njegovem mestu med viharjem prikazala sveta Marija ter rešila mornarje pred zanesljivim potopom. Še danes naj bi se pri križu videle sledi njenih solza in stopal, ki so se med reševanjem vtisnile v tla. Legenda nam skozi simbol dobre svetnice in rešenih mornarjev govori predvsem o kvaliteti kraja, kjer se križ nahaja in njegovi vezi z zalivom ob njegovem vznožju, kar je poudarjeno z njegovim drugim imenom. Verjetno ni naključje, da mnogi ugotavljajo, da so v Mesečevem zalivu sončni zahodi najlepši in da je tu najlepša obala v celotni Istri. Do Mesečevega zaliva se moramo potruditi, ali okoli Strunjanskega rta pod najvišjimi flišnimi stenami na Jadranu ali mimo Strunjanskega križa, zato bomo v njemu najdli obilo miru.

Povezava na izlet Mesečev zaliv.

Pokopališče školjk se ponaša s številnimi vrstami školjk, kjer prevladujejo predvsem svedrovci.

Pokopališče školjk je približno 170 metrov dolga sipina praznih školjčnih lupin. Sicer izredna naravna posebnost, ki je zelo redka tudi v širšem Evropskem prostoru ima manj romantičen izvor. Luka Koper je poglabljala morsko dno drugega pomola in mulj odlagala na bližnjo obalo. Tekom časa je dež z mulja spral blato in ostala je sipina praznih lupin številnih vrst školjk. Školjčišča se je kasneje prijelo različnim medijem bolj prijazno, oziroma bolj aktraktivno ime Pokopališče školjk. Ne glede na umeten izvor so sipine vredne ogleda. Največja sipina je pri manjši lokalni marini, sprehodimo pa se lahko tudi do bližnje divje obale pred drugim pomolom, kjer narava prepuščena sama sebi ureja prostor po svoje. Območje se zarašča in pridobiva svojo prvobitno podobo (maj, 2018). In čeprav je Luka Koper poskrbela za nastanek prvovrstne naravne znamenitosti, je hkrati tudi njena grožnja. Gradnja že dolga leta načrtovanega tretjega pomola utegne ogroziti celotno območje, ki se poleg školjkinih sipin ponaša za slovenski prostor še z eno veliko posebnostjo. Tu se v morje izliva reka Rižana, ki je tako edina reka, ki izvira v Sloveniji in se izliva v slovensko morje. Reka Dragonja je namreč pri svojem izlivu mejna reka.

Povezava na izlet Pokopališče školjk.

Visok Strunjanski križ je priljubljena izletniška točka, na poti k njemu pa se odpre razgled na Piran.

Strunjanski križ se nahaja na visokem klifu med Strunjanskimi solinami in Mesečevim zalivom. Slednja sta velika znamenitost že sama po sebi. Strunjanske soline so najsevernejše in najmanjše soline v Sredozemlju, v njih pa po tradicionalnem postopku že 700 let pridobivajo sol. Mesečev zaliv je del najdaljše neokrnjene obale v Tržaškem zalivu, nad njim pa se dvigajo tudi do 80 metrov visoke stene Strunjanskega flišnega klifa, ki je kot tak najvišji na Jadranu. Z visokega klifa se ob jasnem vremenu odpre razgled, ki seže vse do Julijskih Alp in Triglava, ne bomo pa spregledali niti tanke črte lagun severne obale Jadranskega morja, ki se vleče proti Benetkam. Visok križ vrh klifa označuje mesto, kjer se je po legendi prikazala sveta Marija in rešila mornarje pred neurjem in potopom, ki jim je grozil.

Povezava na izlet Strunjanski križ.

Ptica se na polslanem obrežju naravenag rezervata Škocjanski zatok išče hrano.

Škocjanski zatok je nastal kot odgovor na hitro urbanizacijo mesta Koper in posledično izginevanje polslanih močvirij, ki so nekoč obkrožala otok na katerem je zrastlo staro mestno jedro. Danes je naravni rezervat prebivališče številnih redkih rastlin prilagojenih na sol v zraku in vodi, ki v Sloveniji rastejo zgolj samo še v Sečoveljskijh in Strunjanskih solinah. Območje je tudi bogat življenski prostor številnim živalskim vrstam, od katerih prevladujejo zlasti ptice. Do sedaj so našteli 257 različnih vrst ptic, tudi zelo redke, ki se tu zadržujejo stalno ali zgolj občasno, kar je več kot 60% vseh opazovanih ptic v Sloveniji.

Povezava na izlet Škocjanski zatok.

Peračica je potok s slapom pri romarskem središču Brezje na Gorenjskem, kjer se nahaja bazilika Marije Pomagaj.

Peračica je starodavna gorenjska vasica v dolini pod Dobrčo prvič omenjena že leta 1050. Njena prva omemba sega v čas, ko večina slovenskih srednjeveških gradov še ni stala, ali pa so bili po večini zgolj leseni stolpi na nepristopnih grebenih v katerih se je stiskala ožja družina lokalnega plemiča. V tistem času je bil nižji plemiški sloj karantanskih kosezov še zelo živ in dejaven tudi v poslih novih germanskih zavojevalcev. Ime vasi so širom po Sloveniji zanesle peripetije, ki so spremljale gradnjo viadukta, ki kot del gorenjske avtoceste prečka potok Peračico. Le redkdokateri preko potoka drveči popotnik ve, da sta na potoku dva slapova, ki sta cilj številnih zlasti nedeljskih izletnikov. Izhodišče izleta se nahaja na parkirišču romarskega središča Brezje na Gorenjskem, pot pa nas povede v sotesko potoka. Zanjo je značilna neokrnjena narava, meandri potoka naravno vijugajo, višje pa lahko v vodi opazimo tudi potočne rake. Slapova se zlivata preko zelenih skladov krhkega vulkanskega tufa. V njuni bližini so znana nahajališča zelene kamnine, njene kamnoseške mojstrovine pa še danes krasijo marsikateri portal ali okna starih gorenjskih domačij.

Povezava na izlet Peračica.

Bogenšperk se nahaja v osrednji Sloveniji v Posavskem hribovju. Mimo njega vodi planinska pešpot do Javorja in Osrence.

Bogenšperk je eden najlepše ohranjenih gradov v Sloveniji. Ponaša se s prostranim in lepo negovanim grajskim parkom. Nasledil je starejši srednjeveški grad Lihtenberk, ki je bil za časa Bogenšperka v že zelo slabem stanju. Kasneje je bil predvsem vir gradbenega materiala za utrditev in obnovo Bogenšperka. Danes na njegovem mestu na griču sredi gozda stoji kapelica, ki so jo po legendi postavili vitezi Templjarji. Radiestezisti so v preteklosti večkrat potrdili, da so ob njej močni izviri blagodejnih zemljskih energij. Bogenšperk je sicer znan predvsem zaradi Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je v njem ustvaril večino svojih knjižnjih del. Manj znano je, da je bil Valvasor tudi zelo pogumen in sposoben vojak. Pri zgodnjih dvajsetih letih se je za skoraj tri leta odpravil v Vojno krajino in se boril proti Turkom. Ko se je vrnil domov se je kmalu odpravil na desetletno popotovanje po evropskih deželah, pri čemer ga je pot zanesla tudi v severno Afriko. Med potovanjem po francoskih deželah se je udeležil špansko-portugalske vojne, kasneje pa je bil vsaj dvakrat eden izmed poveljnikov kranjske vojske v boju proti Turkom. Med svojimi potovanji tako po tujih kot domačih deželah je doživel veliko nenavadnega. Žal je o teh dogodkih in svojih vojnih dogodivščinah pisal zelo skopo. Bil je človek racionalnega uma in znanstvenik, a vseeno hkrati tudi otrok svojega časa. Kar ni znal razložiti z razumom je pripisal delovanju čarovnic ali hudiču. Kljub delovni vnemi, pogumu in inteligenci mu življenje ni bilo naklonjeno. Preživel je prvo ženo in več od svojih trinajstih otrok. Zaradi svojega knjižnega delovanja je bankrotiral, zato je bil primoran prodati grad Bogenšperk in hišo v Ljubljani ter se preseliti v Krško, kjer je hitro umrl. Njegov prispevek k slovenski kulturi in znanosti ga postavlja na mesto ene ključnih oseb slovenske zgodovine.

Povezava na izlet Bogenšperk.

Lovrenška jezera se nahajajo na Pohorjiu, izhodišče zanje pa je na Rogli.

Lovrenška jezera so del našega največjega visokega bajerja. Nahajajo se na Pohorju vrh slemena, napaja pa jih zgolj padavinska voda. Destvo, da z visokega slemena površinska voda ne priteka, niti ne odteka, nas še posebej čudi poleti, saj okna, kot jezerom tudi rečemo, ne presahnejo niti v največji suši. Čudež narave, ki brez vidnega dokaza v teoriji ne bi obstajal. Jezerca ne mirujejo. Barje je dvignjeno nad okolico, saj počasi raste na podlagi odmrlih mahov, ki se zaradi pomanjkanja kisika ne razgrajujejo v humus, temveč v šoto. Barje in z njem jezerca je nastalo šele po zadnji ledeni dobi in je staro približno 8000 let. Okoli več jezerc je speljana brv. Ob jasnem vremenu na kot steklo mirni površini jezerc ne bomo spregledali odseva neba. Njegova sinja modrina prehaja proti našemu stojišču v črno. V črnino, odsev skrivnostnih globin Pohorja, ki se na mirni površini barjanskih oken združuje z odsevom visokega neba in nas vabi k sebi.

Povezava na izlet Lovrenška jezera.

Velika Kopa je drugi najvišji vrh Pohorja. Je prostrana, travnata in mehko zaobljena. Ob jasnem vremenu se nam proti vzhodu odpre pogled na temna gozdnata pobočja Pohorja vse do Maribora, medtem ko bomo proti zahodu videli najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Menino planino, Raduho pa tudi Olševo. Nekoliko bolj severno še posebej izstopata priljubljeni Peca in Uršlja gora. Na Veliki Kopi je označen niz energetskih točk, kjer se lahko napojimo z blagodejnimi zemeljskimi energijami. V pomoč nam je velika tabla, kjer se lahko poučimo o čakrah, o njihovem pomenu za človekovo duševno in telesno zdravje ter njihove povezave z označenimi energetskimi točkami. Dober namen, uvožen iz Indije. Pohorski gozdovi so zdravilni sami po sebi. V gozdu narava sama po sebi teži k ravnovesju, ki ga obiskovalcu energetskega parka na Veliki Kopi očitno primanjkuje. Nikjer drugje ne bomo začutili ravnovesja in kipenja življenja narave tako močno kot ravno v gozdu. Ko gremo pohodniki in ljubitelji narave skozi pohorske gozdove bomo šli preko celega spektra blagodejnih zemeljskih energij in naše telo bo vsrkalo tiste, ki jih potrebuje. Morebitne slabe energije nam ne bodo škodovale, saj se na njih ne bomo zadrževali. In s časom se bomo sami, sprva intuitivno, naučili prisluhniti govorici narave, ki ni nikjer bolj povedna kot ravno v gozdu, kjer se življenje izraža v neštetih oblikah. Vsaka skala, drevo, izvir, potok ali žival, ki nam prečka pot je poved sama po sebi, pa zopet le droben košček v mozaiku gozda in pokrajine katere del je. To je govorica, ki so jo naši predniki poznali in tudi zapisali v številne legende, basni in pripovedi ter tudi skozi staro in novo vero. Ta govorica je del našega izročila, tako kot je Pohorje neprecenljiv del Slovenije.

Povezava na izlet Velika Kopa.

Vzpon na Malo Kopo je zložen, poteka pa preko travnikov, ki jih obrobljajo pohorski iglasti gozdovi.

Mala Kopa je manj znan vrh na zahodnem predelu Pohorja. Tako kot njegova višja soseda Velika Kopa je del smučišča Kope. Pot nanjo je pohorsko ne prestrma, zadnji del pa je zložen. Pokrajina je mehko valovita, travnata pobočja pa se mešajo z iglastim gozdom. Razgledov ni veliko, a se jih bomo lahko dodobra naužili na razgledni Veliki Kopi preko katere nas vodi pot. Še najlepše se vidi ravno vršni del pobočja Velike Kope ter proti vzhodu obsežna temna, valovita pobočja Pohorja. Prizor, ki ga bomo na poti po našem najstarejšem hribovju vedno znova zagledali. Tudi na Mali Kopi, kot povsod na Pohorju, veje iz mehko valovite pokrajine poseben mir in tipična pohorska lepota, ki je drugje ne bomo našli.

Povezava na izlet Mala Kopa.

Klek je brezpotna in zelo razgledna gora v Karavankah na severu Slovenije s katere se zelo lepo vidi znamenita Golica in njena travnata pobočja po katerih cvetijo narcise.

Klek se nahaja med znamenito Golico in nič manj znamenito, a precej manj znano Dovško Babo. Sicer brezpotni Klek se ponaša z dolgim grebenastim vrhom po katerem se zadnjih nekaj minut sprehodimo po dobro nadelani, a sicer neoznačeni pešpoti. Tu se pač združijo vse poti planincev, ki med zaplatami ruševja, vsak po svoje, iščejo pot na vrh. Gora ima dva precej bolj znana soimenjaka. Tisti čarovniški o katerem je pisal že Valvasor in od daleč spominja na spečega velikana se nahaja na Veliki Kapeli medtem, ko je drugi tudi širše po Evropi znani Veliki Klek, oziroma Grossglockner. Obstajajo utemeljene domneve, da nemško ime Grossglockner izhaja iz slovenskega Veliki Klekner, oziroma kot mu pravimo danes Veliki Klek. To domnevno še posebej potrjuje dejstvo, da je enemu največjih ledenikov v Evropi, ki se sicer nahaja ob vznožju Grossglocknerja, ime Pasterze, oziroma po slovensko Pastirica. Tudi avstrijski etimologi potrjujejo, da nemško ime Pasterze izhaja iz slovenskega. Ime Klek je sicer v slovenskem narodnem izročilu sinonim za zbirališče čarovnic in ostalih bajeslovnih bitij. Tako pridemo do presenetljivega dejstva, da ime najvišje gore in narodnega simbola Avstrije nosi ponemčeno slovensko ime.

Povezava na izlet Klek.

Ko se vzpenjamo na Koseški hrib priljubljen me lokalnimi rekreativci se pod nami razpre ravnina reke Save.

Koseški hrib je manj znana vzpetina nad sicer med nedeljskimi izletniki priljubljenimi Mlinčki. Nanj zahajajo predvsem lokalni rekreativci, z vrha pa se odpre razgled zlasti na Krvavec in preostale vrhove zahodnega predela glavne gorske verige Kamniško-Savinjskih Alp. Slovenski planinci so v preteklosti veljali za največje domoljube in med vzponom na Koseški hrib ugotovimo, da za njegove ljubitelje to še vedno velja. Na poti na vrh gremo mimo niza tabel, kjer se lahko poučimo o ključnih trenutkih slovenske zgodovine. Zaključi se s plebiscitom o osamosvojitvi za samostojno Slovenijo za katero je leta 1990 glasovalo 88.5% volilcev. Svetinja, ki mora ostati neomadeževana od dnevne politike vseh barv in njenih sebičnih namenov.

Povezava na izlet Koseški hrib.

Mlinčki so na veliko veselje otrok znani po velikem lesenem izrezljanem škrati.

Mlinčki so priljubljen izletniški cilj blizu Komende. Prostor se nahaja sredi gozda ob vznožju Koseškega hriba ime pa je prevzel po številnih mlinčkih, ki jih je pred leti izrezljal domačin in postavil na Mrzli studenec. Družbo jim dela velik izrezljan škrat, večja manjša mlinska kolesa in škaf, ki se poln vode prevrne in nato začne ponovno polniti. Potok, ki izvira tik nad mlinčki se po le nekaj deset metrov dolgem teku skupaj z Žegnanim studencem izlije v manjši bajer. Kljub temu, da slednji izvira le slabi dve minuti hoje stran se pri njemu čas vrti povsem drugače. Tu se vrvež otrok umakne tišini za katero se zdi, kot da na dan priteka skupaj s hladno vodo kratkega potočka. Žegnani studenec velja za zdravilnega. Če želimo izkusiti njegove dobre energije lahko vodo zajamemo z roko ali pa se enostavno prepustimo tišini, ki prežema prostor okoli nas.

Povezava na izlet Mlinčki.

Koča na Golici se nahaja v Zahodnih Karavankah in ima lep razgled na pobočja Kleka in Savsko ravan.

Koča na Golici se nahaja tik nad gozdno mejo pod Krvavko, manj znanim vrhom vzhodno od Golice. O koči je težko govoriti, ne da bi hkrati govorili tudi o sami Golici. Pri koči je zagotovo najlepše spomladi, ko po pobočjih Golice cvetijo številne narcise. Pri koči se odpre lep razgled na vzhodni predel Julijskih Alp, ampak če se povzpnemo na Golico, bo razgled še toliko lepši. Če je naš cilj Klek gremo pri koči proti Jekljevemu sedlu in si tako prihranimo kar nekaj hoje. Pot nas vodi nad gozno mejo preko travnatih pobočij Golice. Koča je še med drugo svetovno vojno stala na vrhu Golice. Bila je protiutež Nemški koči, ki jo je na sedanjem mestu Koče na Golici postavilo nemško-avstrijsko planinsko društvo. Druge svetovne vojni ni preživela nobena. Današnjo koči so na pobudo Planinskega društva Jesenice postavili leta 1984.

Povezava na izlet Koča na Golici.

Grad Konjice je izvrstna izbira za nedeljski izlet po Štajerski.

Grad Konjice je bil svoj čas eden največjih gradov na Štajerskem. Nahaja se na stranski vzpetini na pobočjih Konjiške gore na poti na visoki Stolpnik. Prvič je bil omenjen že v 12. stoletju in je tekom časa pogosto menjaval svoje lastnike. Tako kot številni preostali gradovi je tudi on postal žrtev nemirnih in bojevitih posestnikov. V drugi polovici 17. stoletja je bil v lasti rodbine Tattenbach. Član rodbine Ivan Erazem Tattenbach je bil eden glavnih zarotnikov zoper cesarja v sicer širšem uporu, ki je segal tudi preko meja Štajerske. Svojo nepokorščino je plačal z glavo, grad pa je bil prepuščen Žički kartuziji, ki ga je prepustila propadu. Še danes mogočne grajske razvaline ne skrivajo nekdanje trdnosti in veličine gradu, ki ga je premagal neusmiljen zob časa.

Povezava na izlet Grad Konjice.

Jezerski vrh se nahaja blizu Ribniškega jezera in je eden najvišjih vrhov Pohorja.

Jezerski vrh se nahaja na Ribniškem Pohorju. Izlet je primeren tudi za družine z najmlajšimi otroki, saj se lahko zapeljemo vse do bližnje Ribniške koče. Vrh je ponavadi obiskan skupaj z le nekaj minut oddaljenim Ribniškim jezerom. Na vrhu nas preseneti visok NOB spomenik, ki s svojo podobo spominja na obelisk, le da ni posvečen čaščenju bogov kot v Starem Egiptu, kjer so jih prvi pričeli postavljati, temveč padlim planincem. Na vrhu nas pričaka obilica dobre energije in razgled zlasti na spodnji del doline reke Mislinje in Velenjsko in Konjiško hribovje. Južno se širijo obsežna temna pobočja slabe tri ure oddaljene Rogle.

Povezava na izlet Jezerski vrh.

Ribniška koča se nahaja poleg smučišča na Pohorju. Z nje se vidi Jezerski vrh, ki je priljubljen cilj družinskih izletov. Tisti, ki imajo starejše otroke, pa se pogosto odpravijo tudi do Črnega vrha.

Ribniška koča se nahaja na manjši planoti na glavnem grebenu Pohorja. Nahaja se tik pod Malim črnim vrhom, od nje pa se zelo lepo vidi del Dravske doline in skoraj celotno pogorje Kozjaka. Predhodnica današnje koče je stala na Ribniškem sedlu, a je bila med drugo svetovno vojno požgana. Poleg koče se nahaja smučišče, do nje pa se lahko zapeljemo tudi z avtomobilom. Koča je izvstno izhodišče do bližnjega Jezerskega vrha in Ribniškega jezera. Mnogi pohodniki pa se od koče odpravijo do 45 minut oddaljenega Črnega vrha, najvišjega vrha Pohorja in še naprej vse do Velike Kope.

Povezava na izlet Ribniška koča.

Stegovnik je razgledna gora v Karavankah znan po svojem naravnem oknu. Nahaja se med Kočno, Storžičem in Košutnikovim turnom.

Stegovnik se zagotovo ena izmed naših po krivici najbolj zapostavljenih gora. Ima izredno lego približno na sredi med Storžičem, Kočno in Košutnikovim turnom. Skoraj bi lahko rekli, da se nahaja med tremi gorovji in njihovimi najvišjimi vrhovi. Storžič se sicer uvršča k Kamniško-Savinjskim Alpam, ampak s Stegovnika se zdi, da le zato, ker so ga geografi pač nekam morali vtakniti. Storžič, osameli dvatisočak, z zahodnim grebenom Kriške gore in vzhodim grebenom, ki sega vse do Cjanovce na Stegovniku izgleda kot samostojno gorovje, pač premajhno, da bi samostojno tudi ostalo. Nič za to, geografske razvrstitve na lepoto gora popolnoma nič ne vplivajo. Stegovnik ima zelo dolg grebenast vrh, gora pa nam največje presenečenje pripravi med krožnim povratkom. Ko se po daljšem spustu pot obrne nazaj proti Močnikovemu sedlu nas vodi skozi izredno slikovito naravno okno. Po zidarsko rečeno ima dve etaži, lestev, ki ju povezuje in kar šest oken, če štejemo tudi tisto vmesno med etažama. Okno je zagotovo eno najlepših pri nas, je samo po sebi vredno samostojnega obiska in ko ga zapuščamo nas čudi, da ni bolj znano.

Povezava na izlet Stegovnik.

Olska gora je eden izmed osamelih gričev, ali tudi hribov, na severnem obrobju Ljubljane. Najbolj znana je Šmarna gora z Grmado, sledita pa precej enakovredno, v primerjavi z ostalimi velik osamelec z vrhom Staneta Kosca, oziroma Rašica in Smlednik. Slednji se nahaja na zahodnem koncu dolgega grebena, ki se zaključi pri znamenitem protiturškem taboru Svetega Tilna nad Repnjami. Smlednik je precej neizrazit vrh, a je daleč naokoli viden zaradi visokih razvalin srednjeveškega smledniškega gradu. Zdi se, da med omenjenimi griči obstaja posebna vez, ki se potegne proti znamenitemu Jeterbenku, polhograjskem vrhu polnem legend in starih zgodb. Na drugi vzhodni strani gre ta vez preko skrajnega zahodnega roba Posavskega hribovja, katerega jezik preko Svetega Urha oblizne vzhodno obrobje Ljubljane. Vrh Olske gore se sicer na zemljevidih imenuje Soteški vrh. Na njem se drenjata oltar na prostem, cilj aprilskih procesij iz vasi ob vznožju griča, nekaj klopi, zvonček želja in zapuščeni vojaški objekti iz časa Jugoslavije. Očitno je tudi Jugoslovanska armada prepoznala poseben, po vojaško, strateški pomen Olske gore. Na zahodnem robu grebenastega griča so postavli manjšo vojašnico, nekaj podzemnih objektov in visok radar. Vse skupaj so seveda ogradili z bodečo ograjo in za časa svoje kratkotrajne vladavine pregnali sprehajalce in pohodnike z Gore. Nekateri ime griča pišejo z j, Oljska gora, ampak mi se bomo držali smerokazov, ki nas vodijo proti vrh. Na vseh piše Olska gora. Ena od poti vodi tudi preko vrha Strašnjak.

Povezava na izlet Olska gora.

Špik in pogled na Julijske Alpe proti zahodu, kjer sta v oblake zakrita Razor in Prisojnik. Levo je skriva Škrlatica.

Ko se peljemo skozi Gozd Martuljek proti Kranjski Gori se cesta ravno med prečkanjem Save Dolinke obrne proti Špiku. Pred nami se dvigne široka zavesta gorskih vrhov, kjer nam v oči pade vrtoglavo visoka skoraj pravilno izklesana piramida. Prizor zaradi katerega se Špik uvršča med naše najbolj znane gore tudi med tistimi, ki jim je visokogorje Julijskih Alp tuje in hodijo v Kranjsko Goro recimo smučat, se sprehajat ali morda kolesarit. To severno Špikovo navpičje je namenjeno le izurjenim alpinistom in pa seveda očem vseh ostalih. Običajni planinci hodimo na Špik po drugi, južni strani, kjer nam je tudi mesto. Tu na goro vodita dve poti. Lepša gre preko Lipnice, druga po kateri se planinci običajno vračamo pa vodi skoraj direktno na goro po Kačjem grabnu. Za povratek po njem si moramo prihraniti nekaj moči. Spust je strm in ne popušča povsem do doline Pišnice. Nekateri pravijo, da tu mimo kač z gore kar padeš. Kot kamen. In potem je potrebno dati nogam svoj čas, da se privadijo na raven teren, tako kot se mora glava na Špiku navaditi na višino in lepoto povsod naokoli.

Povezava na izlet Špik.

Kser se nahaja v Julijskih Alpah nad Komno in dolino Tolminke. Preko njega vodi pot na Tolminski Kuk, Krn s svojim pogorjem pa je kot na dlani.

Kser je manj znan in neizrazit vrh na zahodnem predelu Spodnjih Bohinjskih gora. Planinci obiščejo goro predvsem na dolgi krožni poti na Tolminski Kuk. V neposredni bližini, le nekaj minut hoje zahodno po grebenu se nahaja Vrh Škrli, ki je tako kot Kser le redkokdaj izbran za samostojen gorski cilj. Kljub vsemu si tudi Kser zasluži, da mu posvetimo samostojen izlet. Niso vse gore obiskane z istimi nameni, kot tudi nimamo vsi planinci enakih zmožnosti za hojo in plezanje. Tisti, ki hiti na Tolminski Kuk preko Vrha Planje Kserja verjetno tudi opazil ne bo. Po drugi strani je Kser primeren za tiste, ki visokogorje šele spoznavajo in jim je zahodna stena Tolminskega Kuka prestrma, prevrtoglava, prezahtevna ali morda predaleč. Na Kser se lahko odpravimo tudi z mlajšimi otroki, še posebej zato, ker nas pot vodi mimo Doma na Komni in lahko turo po lastni presoji raztegnemo na dva dneva. Na Kser se lahko odpravimo tudi tekom poletja, ko so gore nad Pokljuko, okoli Vogla in Triglava turistično oblegane. Zahodnemu predelu Spodnjih Bohinjskih gora se večina turistov izogne, zato bomo tu deležni več gorskega miru tudi tekom glavne turistične sezone. Če ga iščemo seveda.

Povezava na izlet Kser.

Vrh Planje se nahaja poleg Tominskega Kuka. Gora je razgledna z nje pa se odpre pogled na Julijske Alpe nad Komno in Dolino Triglavskih jezer.

Vrh Planje je razgleden vrh na zahodnem predelu dolgega grebena Spodnjih Bohinjskih gora. Z vrha, ki je odličen razglednik se odpre pogled na velik del Julijskih Alp, le proti vzhodu nam ga zastira vrtoglavo strma in visoka zahodna stena sosednjega Tolminskega Kuka. Veliko planincev Vrh Planje obišče med dolgo krožno turo na Tolminski Kuk, za samostojen cilj pa si jo izberejo redkeje. A vodi tudi na Vrh Planje krožna pot. Z vrha na katerega pridemo preko Kserja se spustimo na sedlo Planja, kjer zavijemo levo in se pričnemo spuščati po lahkem brezpotju. Stezica, ki se jo je oktobra 2018 lepo videlo z grebenske poti med Kserjem in Vrhom Planje, se kmalu obrne levo in nas pripelje nad planino Govnjač, kjer se pridruži markirani poti, ki od Doma na Komni vodi proti Mahavščku in Bogatinu ali preko Kserja in Vrha Planje na Tolminski Kuk.

Povezava na izlet Vrh Planje.

Vrh Škrli in pogled preko Vrha Planje na Tolminski Kuk na Spodnjih Bohinjskih gorah.

Vrh Škrli je manj znan vrh, prvi od zadnjih treh vrhov Spodnjih Bohinjskih gora. Večina planincev si ga ne izbere za samostojen cilj, čeprav je izvrsten razglednik. Proti jugu se razgled širi preko Cerkljanskega in Idrijskega hribovja ter mimo visokega Trnovskega gozda vse do Jadranskega morja. Proti zahodu so povsem blizu pobočja in planine Krnskega pogorja, ki se dviga visoko nad dolino Tolminke. Mahavšček in Bogatin, ki zaključujeta, ali pa začneta, dolgo verigo Spodnjih Bohinjskih gora sta neposredna soseda, lepo pa se vidi tudi Lanževica in njega soseda Velika Baba. Dolga in široka preproga Komne se pod nami počasi dviga proti Dolini Triglavskih jezer, kjer so vrhovi nad njo, Tičarici, Zelnarici in seveda Veliko Špičje kot na dlani. Prav tako ne bomo spregledali Triglava in kopice visokih gora, ki ga obkrožajo. Z Vrha Škrli se vidi tudi Bohinjsko jezero. Obisk te gore je primeren za vse tiste, ki niso vajeni zahtevnih visokogorskih poti ali se želijo izogniti poletni gneči na vrhovih okoli Triglava. Gora je zaradi Doma na Komni primerna tudi za lahko dvodnevno potepanje izven glavne sezone, ko so preostale planinske koče že zaprte.

Povezava na izlet Vrh Škrli.

Tolminski Kuk je razglendik na katerem so Julijske Alpe kot na dlani. Je najvišji vrh SPodnjih Bohinjskih gora, kjer se lepo vidi Krn pa tudi Veliko Špičje.

Tolminski Kuk je najvišji vrh Spodnjih Bohinjskih gora in je zato izvrsten razglednik. Naš pogled potegne preko prostrane Komne, ki je kot na dlani, proti vrhovom nad Dolino Triglavskih jezer. Tu še posebej izstopajo Tičarici in Zelnarici, pa tudi visoki Kanjavec in številni preostali vrhovi okoli Triglava. Tudi Veliko Špičje se razteguje v vsej svoji dolžini. Proti zahodu bomo opazili mogočno Krnsko pogorje, proti jugu pa preko številnih primorskih hribovij in mimo visokih Golakov na Trnovskem gozdu tudi Jadransko morje. Tolminski Kuk ima lastnost posameznih gora, da se nam na njih zdi, da smo višje, kot smo v resnici. Sosednji vrhovi, Vrh Planje, Zeleni vrh, Podrta gora, pa tudi Vrh nad Škrbino se s Tolminskega Kuka zdijo tako daleč spodaj, pa so nižje le kakšnih 100 metrov. Od kje pride ta posebnost? Gora se s svojimi 2085 metri zagotovo ne uvršča med višje vrhove pri nas, je pa res, da se povsod okoli nje širi nižja pokrajina. Gore, ki Tolminski Kuk presegajo za sto ali več metrov se pričnejo dvigati šele daleč na drugem koncu Komne. Morda pa ta posebna gora planinca, ki se je potrudil priti nanjo, v zahvalo razvaja in še sama nekoliko privzdigne. Tako kot je nekoč prestol privzdignil kralja, da se je lažje ozrl po kraljestvu, ki ga je pravkar osvojil.

Povezava na izlet Tolminski Kuk.

Velika Baba v zahodnih Julijskih Alpah ima izvrsten razgledn na Bogatin in Mahavšče ter v ozadnju za njima na Tolminski Kuk, ki pa je v oblakih.

Velika Baba bi bila, če se v njeni neposredni bližini ne bi nahajala Velika Montura, osamela gora med Komno in Krnskim pogorojem. Nahaja se visoko nad Krnskim jezerom in Lepeno iz katere nanjo vodi najkrajša markirana pot. Gora ima precej nenavadno ime, ki se nanaša na slovensko mitsko bitje, dobro Babo, oziroma Babico, ki prinaša rodovitnost. Ne samo gore, temveč tudi preostali kraji z imenom Baba so bili običajno povezani z vodo. Na Dolenjskem v bližini Turjaka se tako nahaja zdravilen izvir Baba do katerega imamo prav tako opisano pot. Naši predniki so verjetli, da če se nad goro z imenom Baba pojavijo črni oblaki je to napoved nevihtnega ali deževnega vremena.

Dobri Babi je bila nasprotna črna Baba in če je prva povzročila rast listja na drevju, ga je druga pozno jeseni z dreves potrgala. V verovanje o dobri in slabi Babi so naši predniki skrili modrost cikličnih sprememb življenja, ki se v pokrajini odražajo skozi stalno izmenjavo dneva in noči ter kroženje nebesnih teles in s tem letnih časov. Verjeli so, da te iste naravne sile, ki krojijo življenje pokrajine v kateri prebivajo, krojijo tudi njihovo lastno usodo. Verjeli so, da tako kot se odražajo v pokrajini, se hkrati odražajo tudi v njihovem lastnem duševnem življenju. To verovanje je botrovalo nastanku tako imenovane mistične pokrajine in zaradi njega so te naravne moči poosebili in jih opisali z jezikom podobnim jeziku naših sanj, kjer navsezadnje ta naravna bitja bivajo v nas.

Povezava na izlet Velika Baba.

Velika Montura ponuja izvrsten razgled na Lepeno. Sodenji vrh je Velika Baba.

Velika Montura je brezpotna gora, ki se nahaja v neposredni bližini Velike Babe, gore katere ime se nanaša na dobro bitje iz slovenske mitologije, ki prinaša rodovitnost. Ime Velike Monture je nič kaj mitsko in zelo tuzemskega značaja povezanega s tako za človeka značilnim delovanjem kot je vojskovanje. Njeno ime označuje vojaško uniformo. Če je gora še lahko ušla usodi Krnskega pogorja, ki je bilo le topovski streljaj stran prizorišče ene bolj krvavih bitk Soške fornte, se nekaj let po koncu prve svetovne vojne le ni mogla izogniti vojski. Mimo gore je potekala Rapalska meja in vojaški strategi so se vdali skušnjavi in na goro zvlekli kup vojaške krame in postavili manjše karavle katerih ostanke lahko opazujemo še danes. Rapalska meja je z drugo svetovno vojno izvenela, bojišča pa so se s posoških gora premaknila v dolino.

Morda pa je njeno ime le bolj skrivnostnega izvora. Gora je v neposredni bližini Velike Babe in skupaj sta precej osameli, odmaknjeni od preostalih vrhov. V slovenski mitologiji je Babica, ozirma Baba, prinašalka rodovitnosti, vedno nastopala skupaj s črno Babo. Če je prva drevju spomladi podarila listje, ga je druga pozno jeseni z njega potrgala. Ime vojaškega porekla za goro v bližini krvavih bojišč je za simbolično smrt, ki jo prinaša črna Baba in z njo zima lahko precej očitna izbira.

Povezava na izlet Velika Montura.

Gradišče nad Višnjo Goro je prostran travnik s katerega se odpre pogled na Polževo in proti Krimu.

Gradišče nad Višnjo Goro je en sam prostran in razgleden travnik. Z njega se odpre razgled zlasti proti sosednjemu Polževu in proti Krimskemu hribovju. Preko vrha vodi dolga in zelo slikovita krožna Pot dveh slapov, ki nas mimo našega največjega nahajališča lehnjaka, slapa Kosca vodi preko Gradišča in Kuclja v tesno grapo potoka Višnjica. V potoku še vedno živijo potočni raki, navdušil pa nas bo zlasti njegov spodnji slap. Vrh Gradišča označuje visok križ. Prijazni domačin nam je med iskanjem poti mimogrede omenil, da je vanj pred leti udarila strela. V starih mitologijah so verjeli, da strela naznanuje voljo vsemogočnega boga. Z njeno močjo sta vladala starogrški Zeus in rimski Jupiter. Tudi mogočni nordijski Thor je s svojim kladivom bliskal strele. Verjeli so, da je kraj kamor udari strela posvečen. Katero božanstvo je torej izrazilo svojo voljo na starodavnem Gradišču? Je bilo to novo krščansko ali staro gradiščansko božanstvo? So bili morda graditelji križa prevzetni in so silili previsoko v nebo? Odgovorov je verjetno toliko kot ljubiteljev slovenskih hribov, ki pridemo uživat na ta lep kraj, nekaj pa drži zagotovo. Planinci se strele bojimo kot hudič križa.

Povezava na izlet Gradišče nad Višnjo Goro.

Severna stena Rzenika kot se vidi z gore Konj. V ozadnju je Kalški greben.

Konj je gora, ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah med brezpotnim in slikovitim Lučim Dedcem in Veliko planino. Ob njegovem severnem vznožju je sedlo Presedljaj s katerega poteka na goro zelo zahtevna, izpostavljena, a dobro varovana pot. Ob njegovem južnem pobočju se nahaja planina Dol preko katere se lahko prav tako povzpnemo na goro. Ta, južna smer, je lahka in primerna tudi za planince in pohodnike, ki so jih zelo zahtevne in prepadne gorske ture tuje. Poleg Konja, le slabih 15 minut lahke hoje stran, se nahaja Rzenik. S Konja se zelo dobro vidi njegova severna stena, ki se prepadno spušča v dolino Kamniške Bele. Če nas ne preganja slabo vreme ali tema, oziroma nam vzpon po zelo zahtevni severni smei ni vzel preveč moči in volje vsekakor naredimo še ovinek na Rzenik.

Povezava na izlet Konj.

Lepo ohranjen pastirski stan na planini Dol v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Planina Dol je manj znana planina med pobočji Rzenika in Konja ter Velike planina. Na planino se povzpnemo iz doline Kamniške Bistrice po slikovitem Dolskem grabnu. Dve uri dolgo monotonijo hoje skozi gozd že precej pod planino presekajo visoke in previsne stene z manjšimi spodmoli. Gozdu v prid gre senca in hlad, ki veje na poti in zaradi katerega nam hoja na planino tudi v poletni vročini ne bo prenaporna. Na planini se nahaja več lepo ohranjenih pastirskih stanov, pozdravila pa nas bo radovedna goveja čreda. Na planino se lahko preko Kranjskega Raka pripeljemo tudi z avtomobilom, a te vrste obiskovalce večinoma pritegne enkratna, a oblegana Velika planina.

Povezava na izlet Planina Dol.

Planjava v Kamniško-Savinjskih Alpah se skriva za oblaki kot se jo vidi s Rzenika.

Rzenik velja za brezpotno goro, a so nanjo nedavno pod vrhom Konja skozi ruševje vsekali novo pot po kateri se zlahka povzpnemo nanj. Gora je izvrsten razglednik. Z nje se vidijo vsi vrhovi osrednje verige Kamniško-Savinjskih Alp. Nahaja se vrtoglavo visoko nad dolino Kamniške Bele. Njena severna stena, ki se vrtoglavo spušča v dolino, pa je še posebej dobro vidna ravno s sosednjega Konja. Med povratkom do njega, če nas le ne preganja slabo vreme ali tema, vsekakor naredimo še ovinek dolg dobrih 10 minut hoje. In če nas na Konju premaga čar krožnih poti in se želimo do izhodišča spustiti preko Presedljaja bo do sedaj lahka pot postala zelo zahtevna in na posameznih mestih prepadna.

Povezava na izlet Rzenik.

NOVI IZLETI

Kalični vrh

Planina za Migovcem in Konjsko sedlo

Sveti Ahac

Vrh Krnic

Vogel

Koča na planini Razor

Vrh nad Škrbino

Županova jama

Protiturški tabor Cerovo

Virnikov Grintovec

Izvir Podlomščice

Ptuj

Mazurinov mlin, Pavliči

Veli vir

Mesečev zaliv

Pokopališče školjk

Strunjanski križ

Škocjanski zatok

Peračica

Bogenšperk

Lovrenška jezera

Velika Kopa

Mala Kopa

Klek

Koseški hrib

Mlinčki

Koča na Golici

Grad Konjice

Jezerski vrh

Ribniška koča

Stegovnik

Olska gora

Špik

Kser

Vrh Planje

Vrh Škrli

Tolminski Kuk

Velika Baba

Velika Montura

Gradišče nad Višnjo Goro

Konj

Planina Dol

Rzenik